Najti odgovor na vprašanje, kaj podariti otroku, je svojevrstna umetnost. Z darilom ga razveselimo in osrečimo, lahko pa ga krepko razočaramo ali celo prizadenemo. Ta otrok ostaja v nas tudi v poznejših letih, morda celo do pozne starosti. Vse to, veselje in srečo ter žalost in razočaranje, nosimo v sebi vedno. Tudi takrat, ko darila izbiramo, še bolj pa takrat, ko jih pričakujemo oziroma prejemamo. Dobro darilo je tisto, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. Pa tudi če to ni to, kar si je zaželel, da bi mu prinesel Miklavž, Božiček ali dedek Mraz.
Darila kot statusni simbol
Za večino otrok je najboljši del decembrskih praznikov predvsem en: darila. »Če se zdi nekaterim staršem to povsem logično, smo tudi takšni, ki se sprašujemo, ali nismo nekje v vzgoji malo zgrešili. So darila zares bistvo božičnih in novoletnih praznikov? Kako te praznike doživljamo mi odrasli in kakšen zgled smo svojim otrokom? In kaj pravzaprav sporočamo svojim otrokom z darili, ki jih namesto Miklavža, Božička in dedka Mraza puščamo na krožniku, pod smrečico in v nogavici?« sporoča Familylab Slovenija. Znani strokovnjak za vzgojo Jesper Juul opozarja: »Preden smo zaživeli v potrošniški družbi obilja, so otroci za božič dobili nekaj, kar so potrebovali. Če je ostalo še kaj denarja, so morda dobili tudi kakšno igračko. Dandanes pa imam občutek, da mnogi starši in stari starši mislijo, da morajo dobiti vse, kar si zaželijo, in da prav tekmujejo med seboj, kdo bo dal dražje darilo. Drugače povedano – božična darila so postala statusni simbol za odrasle na račun otrok. Takšno obdarovanje pogosto postane neprijetno doživetje za vse vpletene. To velja tudi za odraslo nakupovanje gore božičnih daril, ki delno ali popolnoma zgrešijo svoj namen in postanejo samo predmet otrokovega kratkotrajnega zanimanja.« Ni čudno torej, da je vse več staršev, ki negodujejo nad razvajenimi in nehvaležnimi otroki, ki ne znajo več ceniti drobnih pozornosti in se zmrdujejo nad (pre)skromnimi darili.
Preveč daril
Kaj torej storiti, ko otrok v pismu Božičku ali dedku Mrazu napiše in celo nariše igračko, ki si jo želi, mi starši pa smo prepričani, da to ni to, kar otrok zares potrebuje? »Otroški seznami želja so izraz njihovih želja in samo pomoč odraslim, če so brez idej. Želje niso ukaz, ki so ga odrasli dolžni upoštevati. Dobro darilo je tisto darilo, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. To mu da večjo vrednost kot cena,« odgovarja Jesper Juul.
»Če torej otroku ne boste kupili tega, kar si je zaželel, da bi mu prinesel Miklavž, Božiček ali dedek Mraz, zato še niste slabi in nesočutni, temveč odgovorni in gledate daleč naprej. Zavedate se, da si otroci velikokrat zaželijo kakšno igračo, ki po tem, ko jo zlahka dobijo, po 15 minutah pristane v kotu kot čisto brezvezna in več kot očitno otroku nepotrebna,« pravijo pri Familylab Slovenija, inštitutu za sodobno družino Manami iz Ljubljane.
Otroci decembra z odprtimi usti in velikimi očmi strmijo v pričakovanju, kaj jim bodo prinesli trije dobri možje. Sv. Miklavž je pač tradicija, tudi družinska, Božiček pa skoraj nova izmišljotina, izum trgovcev in medijev. Nekje ob strani se drži še tretji dobrotnik, dedek Mraz, ki še ne ve, ali se ga bo sploh še kdo spomnil oziroma ali se ga bodo spomnili zgolj in samo zaradi tega, da si bo oprtal svoj koš z darili. In jih razdelil. Nekatere otroke namreč obdarujejo kar vsi trije dobri možje, poleg tega dobivajo darila pri sorodnikih. »To je preveč,« pravi specialni pedagog Marko Juhant. »Namesto tega dajmo otrokom vedeti, da so prazniki predvsem čas, ki ga preživijo skupaj z družino.«
Pri izbiri darila se starši včasih znajdejo v dilemi, ali naj otroku podarijo določeno stvar, ki si jo sicer močno želi, a njim ni všeč. Preprostega odgovora ni. Edini način je, da se vprašamo, ali se ob tem, kar počnemo, počutimo dobro. Če se ne, moramo svoje ravnanje spremeniti. V nasprotnem primeru bi namreč otroka učili, da je v redu, če počnemo stvari, ki si jih pravzaprav ne želimo. To pa bi bilo slabo darilo.
Še kako pomembno je pri obdarovanju, še zlasti otrok, finančno vprašanje, bolje rečeno naše denarne zadeve in stanje, v katerem preživljamo naš vsakdanjik. Mnogo staršev je prepričanih, da z darili ne morejo razvaditi svojega otroka, saj ne spadajo v krog najbolj premožnih družin. Otroka lahko razvadimo tudi v pomanjkanju ali v povsem običajnih razmerah.
Problem pri obdarovanju ni v količini, temveč v načinu, kako dajemo in kako izkazujemo ljubezen. Zasipanje z dobrinami v zameno za pozornost otrokom daje napačne podatke o življenju. Postanejo lahko zasvojeni z željo po čedalje večji pozornosti in se navadijo na sprejemanje pretirane naklonjenosti. Otrokom, ki imajo vsega preveč, se vsak trud zdi nesmiseln, lahko tudi začnejo izsiljevati starše. Tudi otrok se mora naučiti, da si starši ne morejo vsega privoščiti, sicer zahteva vedno več. Zato je lahko zelo hitro razočaran, ko mu česa ne moremo omogočiti.
