Kraški ovčar: Poseben v marsičem

Pred leti je v vasi živel gospod, ki mu je družbo delala kraška ovčarka. Ko se mu je življenjska pot iztekla, jo je v oskrbo vzela njegova sestra, a že po letu dni je psička odšla za njim. Preveč je bila navezana na gospodarja, da bi lahko še naprej raziskovala okoliške poti.

To je moja osamljena izkušnja s kraškimi ovčarji, edino avtohtono slovensko pasmo psov, ki je tako del naše dediščine, pa tudi sicer o njih večina ljudi še vedno ve malo. »Zato smo v Živalskem vrtu Ljubljana postavili informativno tablo o teh psih, s katero jih lahko obiskovalci podrobneje spoznajo. Projekt smo izpeljali skupaj s Klubom kraških ovčarjev Slovenije in Kinološko zvezo Slovenije, ki ga je tudi finančno podprla,« je povedala Irena Furlan, univ. dipl. biologinja in pedagoška vodja v omenjenem zavodu.

Od začetkov do 
priznanja pasme

Stali Iliri so pred več kot 1000 leti z drobnico v naše kraje pripeljali pse, ki so čuvali ovce pred tatovi in divjimi zvermi. To so bili predniki današnjega kraševca, ki so se prilagodili neprijaznim kraškim razmeram, postali nekoliko manjši, a ostali močni in borbeni. Janez Vajkard Valvasor jih je v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisal kot mogočne pse, ki jih gojijo predvsem ob reki Pivki za čuvaje in branilce čred. Dolga stoletja pozneje pa je zlasti po zaslugi Miroslava Zidarja in že pokojnega Janeza Hojana kraški ovčar v svetu postal priznan kot edina slovenska avtohtona pasma psa.

Leta 1986 so na Dobu registrirali psarno Izpod Debenca, kamor so še istega leta pripeljali prvo samico. Prvo leglo so imeli naslednje leto. V naslednjem desetletju obstoja pasme so vzredili 250 kužkov, nekateri od njih so odšli tudi v tujino.

Zlasti pri nas

»V Sloveniji je registriranih okoli 800 teh psov, veliko manj pa jih je vključenih v vzrejo. Kraški ovčar ni ogrožena pasma, se je pa treba zavedati, da je genski bazen vezan izključno na matično domovino in je relativno majhen, zatorej morajo biti vse poteze skrbno premišljene. Leta 2015 je Državna vzrejna komisija za kraške ovčarje s finančno podporo Kinološke zveze Slovenije in strokovnim znanjem dr. Primoža Klinca vzpostavila tako imenovano semensko banko, v katero sta trenutno vključena dva samca, jeseni pa bomo dodali še dva ali tri pse. To je z vidika ohranitve pasme izjemno pomembno, saj bo banka razpolagala z genskim materialom vzrejno zanimivih živali,« je o trenutni vzreji povedal Blaž Vehovar iz Državne vzrejne komisije za kraške ovčarje pri KZS in iz Kluba kraških ovčarjev Slovenije ter dodal, da v tujini vzreje praktično ni. Izstopa Češka, kjer sta registrirani dve psarni.

Za koga je primeren

Kraški ovčar je, kot rečeno, pastirski pes. Bil je vzgojen za čuvanje drobnice pred napadi divjih zveri. »Vsak, ki razmišlja o njem kot o morebitnem štirinožnem prijatelju, se mora zavedati, da je ta pes do svojega skrbnika in družine ljubeč ter odličen družabnik, do tujcev pa skrajno nezaupljiv in nepodkupljiv. Gorje tistemu, ki bi si drznil napasti njegovega skrbnika,« opozarja Vehovar in dodaja, da nikakor ni primeren za ljudi v bloku. Rad ima vrt, kjer je spuščen in je tudi odličen čuvaj. Izjemno dobro se razume z otroki. Do njih je pokroviteljski in ljubeč.

Čudovit na pogled 
in po značaju

»Kraševci veljajo za trdno, primarno, nepokvarjeno in zdravo pasmo. Bolezni ali poškodb, ki bi zanjo bile značilne, praktično ni,« je povedal Vehovar. Vzgoja mladiča se začne s prvim dnem, ko ta pride v dom. Ob spoštljivem, ljubečem skrbniku razvije najboljše značajske lastnosti, ob spodbujanju agresije hitro postane dokaj popadljiv, ob grobi vzgoji pa plašen.

Po zunanjosti so samci precej večji in težji pa tudi bolj samosvoji kot samice. Radi pokažejo dominantnost, zato potrebujejo značajsko močnega in doslednega skrbnika. Samičke so zaradi svojega lepega in mirnejšega značaja primernejše za začetnike.

Kljub daljši dlaki ne zahteva posebne nege, dovolj je česanje enkrat na teden, ob menjavi seveda večkrat, zadostujeta mu dva sprehoda na dan. Potrebuje pa veliko ljubezni, ki jo v večkratni meri povrne.