Kraljica reli prvenstva

Delta je bila ob rojstvu skromen avtomobil. Od petvratne kombilimuzine, ki je ugledala luč sveta leta 1979 s prednjim pogonom in bencinskim 1,3- ali 1,5-litrskim motorjem, ni nihče pričakoval nič epskega. Da si želijo Italijani več, je odkril šele leta 1982 na avtomobilskem salonu v Torinu predstavljeni prototip z 1,8-litrskim strojem in štirikolesnim pogonom, kakršnih naj bi izdelali tisoč. Usoda je želela drugače! Drugega maja 1986 sta se Henri Toivonen in njegov sovoznik Sergio Cresto na Korziki smrtno ponesrečila z lancio delto S4, ki ni imela po tehniki in obliki nobene povezave z običajno delto. Za mednarodno avtomobilsko organizacijo FIA je bila to kaplja čez rob.

Konec norosti

Zelo nevarno, a privlačno reli skupino B s petsto in več konji so odpravili. Cestne pošasti, ki so drvele z enako silovitostjo na kolovozih, tik ob pečinah ali drevesih, kot dirkalniki formule ena na gladkem asfaltu, so izumrle kot dinozavri na začetku ledene dobe. FIA je namesto njih uvedla nov dirkalni razred in korenito posegla v homologacijske zahteve. Število cestnih primerkov so dvignili z dvesto na pet tisoč, kar je pomenilo, da so lahko postali dirkalniki le avtomobili iz serijske proizvodnje, ne pa bolidi z imeni običajnih modelov, sredinsko nameščenimi motorji, poplavo težko obvladljive moči in visokim krvnim davkom. Obremenitev za človeka je bila preprosto previsoka, zaradi česar so dirkači pogosto jemali narkomanske dodatke za zbranost in telesno vzdržljivost.

Dirkalna preobrazba

Za Lancio je obstajala le ena pot, kjer ni bilo prostora za umik s scene. Tehnični ustroj delte so v sedmih mesecih korenito spremenili. Različica s štirikolesnim pogonom je dobila dvolitrski turbomotor s hladilnikom polnilnega zraka in oznako HF 4WD. Takšnih so v letih 1986 in 1987 izdelali 5298. Leto pozneje je najmočnejša delta dobila legendarno oznako integrale in ji ostala zvesta vse do leta 1992. Tovrstnih izstrelkov s turbomotorjem in dvema ventiloma na valj (motor je sicer imel dve odmični gredi) je bilo 17.191. Sledila je različica s 16-ventilskim motorjem in dodelanim stalnim štirikolesnim pogonom, ki je prenašal več moči na zadnji kot prednji kolesi. Prej je bila glavnina moči speljana naprej.

Veliki finale

Najbolj imenitni in danes zaželeni sta bili generacijsko zadnji delti z oznako EVO in EVO 2 – slednjih so v letih 1993 in 1994 naredili 2479. Njuna osnova so bili: turbomotor z 210 oziroma 215 KM, 5,7-sekundni pospešek do 100 km/h, pet centimetrov širši prednji in zadnji kolotek, blažilniki z večjim hodom, servovolan s hladilnikom oljne tekočine in zmogljivejši zavorni sistem z večjimi koluti. Najbolj radikalna in danes za zbiralce najbolj mamljiva delta je dobila še razširjene blatnike, dominantne stranske pragove, bolj izbuljen motorni pokrov in nastavljiv strešni spojler.

Športni marketing

Lancia je kot znamka z delto integrale osvojila kar šest svetovnih reli prvenstev. Z avtomobilom skupine A, ki je drsel čez ovinke kot baletka, so dirkači zmagali na 46 svetovnih prvenstvih. Italijan Miki Biasion se je vpisal med legende, enako Juha Kankkunen. Tega ni spregledal nihče, niti kupci običajnih delt, med katerimi bi sicer marsikdo izbral avtomobil druge znamke. Velika predstava je trajala vse do leta 1993, ko so pri Lancii z omejenim proračunom doživeli klavrn konec šampionske ere. Carlos Sainz ni zmagal niti enkrat! Ostarelo delto so naslednje leto umaknili iz proizvodnje. Povrhu so pri Fiatu preusmeril športne aktivnosti z Lancie na Alfa Romeo. Lancia se je dokončno izgubila pod okriljem velikega Fiata, v katerem igra danes povsem obrobno vlogo. Le kje so časi, ko je znamko slavil ves svet, naj bo zaradi športnih uspehov ali tehnike, ki so se ji priklanjali največji guruji avtomobilske industrije s Henryjem Fordom na čelu! Je pa ostala vsaj delta integrale nesmrtna, zanimanje za nakup še delujočih primerkov (vseh skupaj jih je bilo 44.294) je nepredstavljivo, čeprav cene najlepših presegajo petmestno število.