Elizabeth Gilbert. Saj jo poznate, ne? Ameriško avtorico, ki je prodala kar deset milijonov izvodov knjige Jej, moli, ljubi. To je, na kratko, zgodba o tem, kako je depresivna ženska, ki ima za sabo slab zakon, sprejela odločitev, da za eno leto odpotuje. V Italijo, Indijo in Indonezijo. Zgodba je sicer preprosta, a polna iskrenih trenutkov, ob katerih bralec začuti, da je Elizabethino iskanje sreče in razsvetljenja pristno. Naslednja knjiga nosi naslov Za vedno? V njej se avtorica ukvarja z vprašanjem zakona, o strahu pred njim in dokončni pomiritvi ustoličenja s poročnim obredom, pri katerem ji je nasproti stal Felipe, brazilski možakar, ki ga je spoznala na potovanju.
Bo poljub dovolj?
Tudi naslednja knjiga je bila prevedena v slovenski jezik. Pečat stvarjenja. Delo, ki govori o botaničarki 19. stoletja; osupljivo lepo napisan roman. Ko ga vzameš v roke, si rečeš, da boš prebral samo eno stran. A ga ne spustiš zlepa iz rok. Kaj pa Velika čarovnija? Njena zadnja knjiga je čudovita, čeprav povsem drugačna. Je skupek njenega premišljevanja o ustvarjalnosti. Razdeljena je v šest poglavij: pogum, očaranost, dovoljenje, vztrajnost, zaupanje in božanskost. In njeno prvo vprašanje se glasi: »Imate dovolj poguma, da posežete po zakladih, ki so skriti v vas?« Lov za dragulji v vas samih – to je ustvarjalno življenje! V knjigi Gilbertova porabi veliko časa za to, da prepriča tudi tiste najbolj sramežljive in negotove: »Ustvarjalnost je v vseh vas, izrazite jo! To početje ni sebično, ni noro, ni niti smešno – je pravzaprav najboljši način, kako živeti življenje, ki vas izpopolnjuje.« Gre celo še dlje: ustvarjalnost je vaša osnovna pravica. Četudi ste otroštvo preždeli pribiti pred televizijski ekran, v vas tiho spi ustvarjalnost. Ni vam treba z njo rešiti sveta, lahko pa jo zbudite, ne vem, s poljubom? Iz stoletnega spanca.
Veličastnost ustvarjanja
Strah je seveda sopotnik, ki se ne pusti odgnati. Elizabeth pravi, da ga tako zelo dobro pozna ravno zato, ker je bil malodane zraščen z njo. Kot punčka se je bala vsega; da, tudi telefona in družabnih iger na podlagi. Človek, ne jezi se, dama... In te reči. In čeprav je težko verjeti, da tako plodna pisateljica sploh pozna besedo lenoba, ji je bila ta nedejavnost strašansko blizu. Nekdaj. A kako je potemtakem sploh lahko postala pisateljica, sem jo vprašala za revijo Onaplus lani poleti. Pisanje zahteva disciplino: »Mama me je vzgojila tako. Bila sem zaspan, sanjajoč, len, prestrašen in jokav otrok. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi vse dni ležala na kavču, ona pa bi me božala po laseh in mi govorila, da bo vse v redu. (Smeh.) A ni bila za to. Vem, da bi bilo tudi zanjo veliko laže, če bi me pustila pri miru, a je vložila veliko truda v to, da me je disciplinirala, pokazala, kako naj oblikujem čas, prisilila me je, da sem končala, kar sem začela, da sem pomagala v gospodinjstvu. Vedno je hodila za mano s kuhinjsko štoparico, mi govorila, da moram vaditi, dokler ne zapiska, sedeti za mizo, dokler naloga ne bo končana. Verjemite mi, to ni bilo luštno ne zame ne zanjo, a naučilo me je, kako opraviti tudi tiste stvari, ki niso prijetne. Dala mi je največjo lekcijo o kreativnem življenju.
Marsikdo bi si mislil, da bi morali otroku, če želimo, da je ustvarjalen, dovoliti vso svobodo, nepretrgan čas za raziskovanje in igro, sanjarije. A svoboda brez discipline ne ustvari ničesar. Danes sem ustvarjalna le zato, ker sta v meni še vedno živ spomin, kako sedim za klavirjem, in zavedanje, da ne smem vstati, dokler ne zazveni štoparica. In to počnem še zdaj. Sedem in pišem. Ne vstanem, dokler ne mine toliko časa, kot sem si ga zadala za delo. Nič veličastnega ni v ustvarjalnem procesu. Da me je mama naučila delavnosti, je največje darilo, ki mi ga je dala.«
Vesolje idej
Včasih slišimo človeka tarnati: Ah, saj bi, pa nimam nobene prave ideje. Elizabeth v knjigi zatrdi – ideje sicer nimajo materialnega sveta, imajo pa zavest. In povsem svojo voljo! »In ko ideja spozna, da vam je zanjo kaj malo mar, gre naprej. K drugemu. A včasih ideja začuti, da ste pripravljeni nanjo, in takrat vas zagrabi z vso močjo,« zapiše. Dasiravno se to sliši malce metafizično, pove svoj primer: pred leti je imela idejo, da bi napisala zgodbo, ki bi se dogajala v Amazoniji. Spremljala jo je kar nekaj let, dokler se ni naveličala, ideja, in odšla. Povsem nedolžen pogovor s kolegico pisateljico Ann Patchett pa je razkril, da se je ideja preprosto preselila k – njej. Ne da bi vedeli oni sami, kaj druga pripravlja. Menda jo je pred leti obiskala tudi ideja o tem, da bi beležila življenje Ozzyja Osbourna in njegove družine. A ker se ni dovolj hitro spravila k delu, jo je pograbil MTV. Zdi se, da ideje plavajo po ustvarjalnem vesolju. In čeprav ti jih ni treba iskati na silo, moraš biti pripravljen nanje. Saj veste, kako je – slikar naslika mojstrovino po tem, ko je nekaj ur, dni, tednov z glavo »butal« ob platno. In delal, delal, delal. Nato pa ga je obiskal še navdih.
Strah? Pa kaj!
In navdih ni nekaj samoumevnega niti za Elizabeth. Prizna, da tudi takrat, ko o njem ni ne duha ne sluha, dela. Ima svojo delovno etiko, ki ji zvesto sledi, in tako ustvarja plodno polje za seme ideje. Ko se bo pač odločilo pasti na željno zemljo. Knjiga Velika čarovnija te popelje v svet, ki ti da vedeti, da človek ni bil rojen na ta planet, da bi zgolj kot robot ponavljal tempo, ki ga narekujejo delo za ljubi kruhek, skrb za družino in kar je še teh nujnosti v prepričanju večine. Nujno je, potrdi knjiga, narediti pakt s strahom in mu napisati pismo, ki naj zveni nekako takole: »Dragi Strah, z Ustvarjalnostjo sva se odločili, da greva na potovanje. Jasno mi je, da boš hotel zraven, ker je vedno tako. A ne pozabi; midve z Ustvarjalnostjo bova glavni! Model, nimaš pravice pritisniti niti gumba na avtoradiu!«
