FOTO: Za brezpotja in za v gledališče

Če je v najbolje opremljeni različici, kot je bil testni primerek, pa je v potniški kabini kot udobna limuzina višjega cenovnega razreda, vključno z usnjenim oblazinjenjem.

Če gre za osmo generacijo, prvi hilux je zapeljal na ceste oziroma brezpotja davnega leta 1968, je jasno, da ne gre za muho enodnevnico, ampak za poltovornjak oziroma pickup, ki ga odlikujeta vsestranska vzdržljivost in uporabnost. Z leti mu dodajajo le nove tehnološke rešitve, ki jih prinaša čas. To velja tudi za najnovejšo različico.

Vedno enake mere

Kot se za poltovornjak spodobi, je tudi novi hilux zgledno velik, saj meri konkretnih 5,3 metra. Ne glede na velikost kabine so njegove mere vedno enake. Testno vozilo je imelo dvojno, se pravi s štirimi običajno širokimi vrati in prostorom za pet potnikov. To pomeni, da je imel testni hilux najkrajši tovorni prostor oziroma keson (1525 x 1540 x 480 mm); nekoliko daljšega ima s tako imenovano podaljšano kabino in najdaljšega z enojno; se pa v tem primeru poleg tovora z njim lahko peljeta le voznik in sopotnik.

Povsem podrejen namenu je tudi 2,4-litrski dizelski štirivaljnik, ki je nasledil za današnji čas nedostojno velikega 3,0-litrskega predhodnika. Zmore zmernih 110 kW (150 KM) in ima največji navor 400 Nm že od 1600 vrt./min. To se obnese predvsem pri počasnem prebijanju po slabi podlagi in pri vleki do 3,5 tone težke prikolice. Pri tem odlično sodeluje 6-stopenjski samodejni menjalnik, ki je sicer doplačljiv, a ga toplo priporočam. Čeprav lahko voznik ob običajnem izbira še varčni in agilnejši (power mode) vozni režim, nas je testni hilux nekoliko razočaral le z razmeroma veliko žejo. Tudi ko je bil neobremenjen in med zmerno vožnjo v varčnem načinu ni porabil manj kot dobrih 10 l/100 km, kar je v precejšnjem nasprotju z obetano normno porabo pod sedmimi litri. Je pa res, da prazen tehta skoraj 2,2 tone, svoje prispeva tudi ne najboljša aerodinamika.

Elektronsko 
nadzorovan spust

Kako se pelje? Če upoštevamo, da je hilux resen terenski poltovornjak, je zgledno udoben in vodljiv tudi na običajnih cestah. Je pa res, da na asfaltu kakšnega čudeža ne boste doživeli. Navduši pa s svojimi tovornimi in terenskimi zmogljivostmi. Ko s suhega asfalta, po katerem hiluxa vozite le na zadnji pogon, zapeljete na brezpotje in prej seveda vklopite štirikolesni pogon – to lahko storite med vožnjo, a pri hitrosti, nižji od 100 km/h –, hilux pokaže drugi obraz. Vozniku ni več treba razmišljati o nervoznem zadku, volanski mehanizem postane odzivnejši in hilux z aktiviranim štirikolesnim pogonom dobesedno hlasta za težko prehodnimi klanci. Ko mislite, da naprej ne bo šlo več, pa imate na voljo še tako imenovani počasni štirikolesni pogon in povsem na koncu še zaporo diferenciala; mora pa vozilo pri aktiviranju teh možnosti mirovati. Pri spuščanju po strmih klancih ima voznik na voljo še elektronsko nadzorovan spust, ko vozilo samo vzdržuje minimalno hitrost, voznik pa se lahko ukvarja le z volanom. Dokaz, da je hilux pravi terenski profesionalec, sta tudi 31-stopinjski vstopni in 25-stopinjski izstopni kot, poleg tega pa še skoraj 29-centimetrska oddaljenost od tal.

Kot rečeno, je imel testni primerek najbogatejši paket opreme in še nekaj doplačljivih priboljškov, med drugim že omenjeno usnjeno oblazinjenje, ogrevane sedeže, brezstično odklepanje/zaklepanje, kamero za vzvratno vožnjo, povezljivost z internetom pa samodejno zaviranje v sili s prepoznavanjem pešcev in preprečevanjem trka, sistem za ohranjanje voznega pasu in še kaj bi se našlo. Vsi ti priboljški so seveda dobrodošli, a vas ne smejo zapeljati. Tudi tak hilux je na koncu še vedno poltovornjak. Z ojačitvami karoserije oziroma šasije so sicer precej izboljšali vzvojno čvrstost, kar najbolj občuti voznik, a zaradi poltovornjaškega vzmetenja, ki na zadnji osi ne more brez listnatih vzmeti, je vožnja po ne povsem gladkem asfaltu še vedno precej kimajoča. To je nujni kompromis, ki ga zahteva nosilnost ene tone tovora, kolikor zmore hilux.