Po dolgem času se je prejšnji teden spet stepel moj pes. Ne samo to, bil je vsaj polovični povzročitelj konflikta, saj je ob moji nepazljivosti, ko sem lovil mlajšega sina na poganjalčku, šel izzivat sebi podobno sosedovo mrcino na njegovo dvorišče. Sosedov pes je preskočil ograjo in pretep je bil tu. Ne preseneča, da so psi najboljši človekovi prijatelji, saj smo si res podobni. Radi bi bili sicer podobni delfinom, a nas loči kakšen kratek milijon evolucijskih let. Revolucij pa narava itak ne pozna. Najbrž se zaveda, da imajo, vsaj dolgoročno razvojno gledano, slabo statistiko.
Razlog sovraštva med tema veličastnima psoma je čisto človeške narave. Moj pes čuti vendetto do sosedovega, ker je bil ta v sporu z mojim bivšim psom Athosom, ta pa v hudem sporu s predhodnikom sosedovega psa. Vam je kaj znano? Tisti, ki se še spominjate časov našega balkanskega bratstva, veste, da se je starodavnemu običaju zavezanosti h krvnemu družinskemu maščevanju reklo kanun. Bojda je zadevo v praksi populariziral že srednjeveški Osman, pozneje pa jo je vsakdo posodabljal po svoje. Komunisti so po drugi svetovni vojni zadevo skoraj izkoreninili. Ugibam, a najbrž zato, ker so želeli biti edini koncesionarji pravice do družinskih pobojev. Ker pa je bilo v njih očitno skoncentriranega manj sovraštva in zla, kot ga živi v povprečnem medsosedskem odnosu, je to imelo pozitiven učinek na statistiko gjakmarrja. V zadnjih dvajsetih letih zadeva spet postaja popularna. Če verjamete ali ne, v Albaniji, na meji današnje Evrope, živi v hišnih zaporih na tisoče prednajstniških otrok, ki se zaradi nevarnosti kanuna ne smejo pojaviti niti na lastnem dvorišču. Kje so zdaj delfini?
Kakor koli, najbrž ste opazili spremembe tudi sami. Stopnja agresivnosti v družbi se rapidno povečuje. Malo na račun stresa, finančnih težav ljudi in splošne nervoze, malo na račun medijskega podpihovanja gospodarske krize in vseh negativnih stvari ter konfliktov, predvsem pa zadnje čase na račun migrantske krize. Najbrž ni težko razumeti, da gre pri vsakem povečevanju agresivnosti pravzaprav za povečevanje strahu. Ker smo, kot rečeno, med sesalci veliko bližje psom kot delfinom, lahko lastne vzorce razumemo tako, da proučujemo pasje. Tudi z opicami bi šlo, vendar jih ni prav veliko, ki bi te živali imeli doma, mar ne? Vsaj ne pravih.
Torej, moj pes se kljub številnim kompenzacijskim poskusom počuti zapostavljenega, odkar sta v hiši glavna atrakcija otroka. Zapostavljenost vodi v zapiranje vase in povzroča strah. Zadnjič ni šlo drugače, kot da je sam spal eno noč. Seveda notri, kakopak, vendar sam. Užaljenosti naslednji dan ni skrival. Nadalje drži, da počasi prihaja v pozno jesen pasjega življenja, ne oč,i ne ušesa, ne noge mu ne služijo več olimpijsko. Neinformiranost in še bolj dezinformiranost povzročata strah. In še bi lahko našteval... Glede na vse večjo agresijo v službi, prometu, medsebojnih odnosih, na medmrežju in v vseh drugih oblikah komunikacije se moramo pravzaprav vprašati: česa nas je strah? Česa, za hudiča, nas je zares strah? V odgovoru na to vprašanje se skriva namig k rešitvi problema. Občutek, da imajo manjšo težavo tisti, pri katerih bo odgovor žene, kot tisti, ki bodo odgovorili globalizacije, islamizacije, NWO-ja, pa je lažen...
