K prazničnemu obedu ali večerji običajno postrežemo tudi vino. Če bo druženje ob mizi pospremilo več hodov, pripravimo temu primerno zalogo več vrst vina. Posebna pozornost naj bo namenjena kozarcem, čeprav ni treba, da imamo polno vitrino steklovine in kristala. Zadoščali bodo po trije v kompletu, za penino ter za belo in rdeče vino, ki jih običajno tudi strežemo v tem vrstnem redu.
Dandanes za kozarce ni treba zapraviti celega premoženja, saj lahko ustrezne dobimo po zelo dostopnih cenah. Preden jih damo na mizo, preglejmo, ali so res čisti in bleščeči, zlasti če dolgo niso bili v uporabi. Na mizo spadajo le povsem čisti, sijoči, zato jih skrbno obrišemo s suho krpo. Zaradi pogostega pomivanja v stroju sčasoma postanejo motni in celo polni madežev. Takih seveda ne bomo postavili k prazničnemu pogrinjku.
Najbolj elegantni za penino
Vino strežemo v kozarcih na pecljih, izjemo lahko naredimo pri špricerju, ampak to ni tema prazničnega pogrinjka. Za penino izberemo ozke, elegantne kozarce s podaljšano čašo. Belo vino gre v kozarec tulipanaste oblike, rdeče pa v bolj zaobljene kozarce, ki so nekoliko večji in višji. Poznavalci pravijo, da se v takem okus rdečega vina bolj polno razvije.
Običajno vino postavimo na mizo v originalni steklenici, nekatera pa lahko pretočimo tudi v steklen vrč. Majolke, kakršne smo poznali pred desetletji, danes le redko vidimo na mizi. Belih in mladih rdečih vin praviloma ne strežemo v vrču, običajno pretočimo starejše rdeče vino. Seveda pa vrč uporabimo vselej, če smo pri kmetu kupili neustekleničeno vino v večji posodi. Najbrž je odveč pripomniti, da na mizo, tudi če ni praznična, nikakor ne postavimo vina v plastenki, ki ima po možnosti etiketo mineralne vode. To je skoraj tak greh, kot če bi vino stregli v plastičnih kozarcih.
Zlasti za penine je priporočljivo, da jih na mizo postavimo v vedro z ledom, tako bodo ohranjale temperaturo in hkrati svežino, saj se mehurčki, to je ogljikov dioksid, ohranijo dlje.
Sicer pa je za vsa vina pomembno, da so postrežena primerno ohlajena. V peninah bomo najbolj uživali, če so ohlajene na 6–8 stopinj, podobno hladna, med 6–10 stopinj, naj bodo sveža bela vina in rose. Sladka vina prav tako ohladimo na 6–8 stopinj, v lesu zorjena pa naj imajo do 12 stopinj. Najtoplejša naj bodo rdeča vina, sveža med 10 in 15 stopinjami, bolj polna pa med 15 do 18. Seveda jih lahko temperiramo tudi po občutku, bela bolj, rdeča manj hladna, za opisane temperature pa potrebujemo vinski termometer.
Le nežno naj poči
Nepreverjeno vino, ki ga poskušamo prvič, zlasti če gre za starejše letnike, najprej poskusimo sami. Ko steklenico odpremo, najprej povohamo zamašek, če je seveda plutovinast. Plutovina ne sme imeti vonja po vinu. Potem natočimo za prst vina in ga poskusimo, in šele če je v redu, natočimo tudi preostalim.
Za konec pa še o tem, kako odpreti penino. Je pokanje z zamaški res greh, kot pravijo nekateri? Poznavalci poudarjajo, da je treba penino odpreti počasi in diskretno, brez oglušujočega pokanja in brizganja naokoli. Zamašek počasi vrtimo okoli osi in s prstom zadržujemo njegovo polzenje po vratu steklenice, tako da zdrsne iz steklenice le ob nežnem poku.
Nekoč so bile steklenice buteljčnih vin brez izjeme zaprte s plutovinastimi, namizna vina pa s kronskimi zamaški. Danes so jih v veliki meri zamenjali zamaški na navoj, vendar je odpirač za steklenice še vedno pomemben pripomoček pri postrežbi vina. Sestavljen je iz navojnega svedra in držala, preverjeno pa je najboljši klasičen, takšen, ki deluje po principu vzvoda. Z opisanim odpiračem odpiramo buteljke s plutovinastimi zamaški, penine pa odpiramo z roko ali posebnimi kleščami. |
