Kratkočasen avto za žalostno življenje

S paček je hkrati tudi njegov osebni avto, saj ga uporablja za vsakodnevne vožnje in dolga potovanja. Je značilne modre barve, čez dan in ponoči pa si sveti z originalnimi rumenimi lučmi. Ima 600-kubični motor, doseže največjo hitrost 120 km/h, porabi pa od 4 do 5 litrov goriva.

V AS klub
Francoskih spačkov, ki so jih med drugim izdelovali v Kopru, je bilo pri nas veliko, saj je bil poleg fička drugi avto širokih ljudskih množic. Spaček Aleša Drobniča je bil izdelan leta 1975, torej je star 42 let. »Ko sem prišel od vojakov, sem se včlanil v AS klub, ki je po vsej takratni Jugoslaviji združeval ljubitelje dveh najbolj priljubljenih Citroënovih vozil, amija in spačka,« je povedal Aleš. »Jedro kluba je bilo v Beogradu, imel pa je številne sekcije, tudi v Sloveniji, kjer smo bili zelo aktivni. AS klub je izdajal svoj časopis, saj je imel neverjetno veliko članov. Po osamosvojitvi Slovenije smo ustanovili svoj klub, ki ima zdaj več kot 600 članov. Pripravljamo razna srečanja in vožnje po Sloveniji, obstajajo pa tudi svetovna srečanja ljubiteljev Citroënovih vozil. Prvo je bilo leta 1987 na Portugalskem, jubilejno bo spet v tej državi.« Ljubitelj spačkov pripoveduje o Citroënovem konservatoriju v Parizu, v katerem so primerki vseh Citroënovih vozil, tudi prototipi, ki jih niso nikoli izdelovali. »Tudi Slovenci smo po svoje prispevali nekaj vozil za njihovo muzejsko zbirko, med drugim dva citroëna GS in citroëna dak, furgonček, ki je nastal na osnovi spačka in pozneje diane 6, izdelovali pa so ga v koprskem Cimosu. Pri Citroënu še vedno kupujejo svoja vozila, vsaj tista, ki utegnejo biti za njih še posebno zanimiva. Muzej je zaprtega tipa, obiskovalci pa si ga lahko ogledajo samo organizirano.«

S posteljo
Aleš je svojega spačka kupil pred osmimi leti od lastnika, ki ga je kar ljubosumno skrival doma: »Že takrat je bil v precej slabem stanju, tako kot je zdaj, saj starodobnik zahteva nenehno vzdrževanje. Zdaj me čaka temeljita obnova, v katero bom vložil precej denarja. Pred menoj je nekaj mesecev trdega dela. Razstavil ga bom sam in poskrbel za zamenjavo izrabljenih delov. Doma imam še enega, ki tudi čaka na obnovo. Veliko srečo imamo, da je pri nas rezervnih delov za spačka vedno dovolj. Spački imajo kar lepo ceno, saj ga za manj kot 10.000 evrov ne boste dobili. Sicer pa kar veliko potujem z njim, v delu prtljažnika in notranjosti imam urejeno posteljo. Večkrat smo bili z njim v Toskani, Rimu, na Elbi, v Parizu. V Francijo smo šli štirje, v Španijo trije, a smo imeli prtljage za pet oseb. Pred dvema letoma sem bil na Poljskem.« Je torej spaček trpežen? »Zelo,« na kratko odgovarja Aleš. »Če kaj zataji ali se pokvari, pa popraviš. V glavnem za vse poskrbim sam.«

Način življenja
Drobničev spaček ima značilne rumene luči. »Z njimi sem imel večkrat kar velike težave, saj nekateri policisti verjetno niso poznali tedanje zakonodaje, v kateri je pisalo, da lahko vozim z originalnimi lučmi. Zato sem imel vedno s seboj ustrezne papirje. Problemi so bili tudi na tehničnem pregledu, kjer sem moral rumene žarnice zamenjati z navadnimi, postopek pa ponovil po opravljenem pregledu, torej jih spet zamenjal z rumenimi.« In kakšna je ljubezen do spačka? »To je v bistvu način življenja, saj imamo spačkarji avto zato, da se vozimo, ne pa, da ga razkazujemo na srečanjih starodobnikov. Življenje je preveč žalostno, da bi vozili dolgočasen avto. Spaček je zelo zabaven. Tega se še najbolj zavedajo otroci, ki ga opazujejo z velikim zanimanjem in mi radi pomahajo, ko se peljem mimo. Še to: v našem klubu je več kot 600 članov, ocenjujem pa, da imamo pri nas še vedno od 400 do 500 spačkov.«