Čemu bi hodili, če lahko plezamo?

Reka Glinščica je – le skok prek naše meje, v zaledju Trsta – med apnenčaste sklade in prepadne stene začetka Kraškega roba izdolbla kanjonsko dolino, naravni biser, ki v svoj objem privablja trume, sploh na sončen dan. A ne zgolj tistih, ki poležavajo ob rečici, s katere veje prijeten hlad, ali tistih, ki jo mahnejo po pohodniških poteh in se morda okrepčajo v gostilni ljubke vasice Botač. Čedalje več (nas) je tudi tistih, ki se s čelado, plezalnim pasom in vrvmi podajo na tamkajšnja številna plezališča, se morda odločijo za zahtevnejšo pot prečenja Comicijevega grebena nad Počivenco ali pa se predajo adrenalinskim užitkom na kateri izmed tamkajšnjih ferat. 
»Ljudi mikajo tudi zahtevnejše gorske poti, vse bolj pa je priljubljeno tudi feratarstvo,« je povedal planinski in gorski vodnik Marko Jurič z vodniškega odseka Planinskega društva Ljubljana-Matica, ki nas je sedem odraslih, nabranih z vseh vetrov, različnih starosti in telesne pripravljenosti, a s skupno željo po planinarjenju tudi po zahtevnejšem svetu, učil prvih korakov po svetu, v kakršnem sicer sproščeno skakljajo gamsi in kozorogi.

Trden korak, večji užitek

Slovenci morda veljamo za hribovski narod, pa vendar vse prepogosto pozabimo na modre besede Juliusa Kugyja, očeta alpinizma v naših Julijcih, da v gore hodimo zato, da bi tam živeli, in ne umrli. In, lahko pridamo, uživali. A šele ko je naš korak trden, lahko z okoliškimi lepotami tudi v resnici zadovoljno zadihamo. Toda če morda suvereno premagujemo uhojene in manj zahtevne poti naših planin, so zahtevnejše ture, tudi tiste po brezpotjih, ko se srečamo z bolj izpostavljenim skalnatim svetom, ponekod opremljenim z jeklenicami in klini ali celo lažjimi plezalnimi odseki, že zalogaj, v katerega se ni dobro podati nepripravljen in neprimerno opremljen, saj je varnost od nevarnosti, lahko tudi usodne, oddaljena zgolj en napačen korak. Zato ni napak, da se tisti, ki jih mika zahtevnejše gorništvo, osnovnih veščin varnosti v zahtevnem svetu pridobite pod očesom in varnim nadzorom izkušenega gorskega vodnika. 
»Namen tovrstnih tečajev ni, da bi se ljudje takoj sami podali v gore. Potrebne so tudi izkušnje,« poudari Jurič. A začeti je treba pri osnovah, ki smo se jih lotili na tečaju planinskega društva, čeprav tudi po njem še nikakor nisi zadostno vešč, da bi se po zelo zahtevnih poteh podajal sam, o čemer priča tudi premnogo nesreč vsako leto.

Po štirje na vrv

Neskončna zanka. Kavbojski in prusikov vozel. Bikov vozel. Osmica ter v plezalni pas vpletena osmica. S končnim varovalnim vozlom! Zagnali smo se v vrvi in, skoraj kot na tečaju pletenja, pletli, razpletali in vnovič pletli vozle. Spočetka nerodno in počasi, a so naši prsti počasi le osvajali vozlanje. A če smo se v skalah Turenca pod Šmarno goro in po Pogačnikovi plezalni poti na ljubljansko Grmado učili navezovanje na plezalni pas in glavno vrv, samovarovanja na vrvni ograji, gibanja po brezpotju, spusta z vrvjo in plezanja lažjih smeri, je bil pravi preizkus osvajanje doline reke Glinščice. Malce drugače kot običajno. Z uhojene poti smo se spustili po Muhovi steni in po lažjih smereh plezali nazaj gor. Dobro ogreti in razgibani smo jo nato mahnili do reke in od tam – ne z drugimi pohodniki proti Botaču – po štirje navezani na vrv, čez skalovje grebena, kjer pride nadvse prav znanje iskanja oprimkov in kjer dokončno spoznaš pomembnost pravilnega postavljanja stopala ob skalo, da ustvarimo trenje. Vse do spomenika, od koder so se odprli čudoviti razgledi na dolino, stene Kraškega roba ter cerkvico svete Marije na pečeh pod nami.

Vse več ljudi se navdušuje nad feratarstvom, to malce drugačno obliko planinskega udejstvovanja, ki lovi ravnotežje med klasičnim pohodništvom in alpinizmom. Deloma morda, ker so tako prej nedostopne poti, rezervirane za alpiniste, postale dostopne širšemu krogu, feratarje pa na koncu navda občutek zadovoljstva in ponosa, ko mu uspe preplezati steno ali doseči vrh, ki se mu je spočetka morda zdel neosvojljiv. Ob tem da se nam še razširi paleta poti, ki jih lahko premagamo. Nad dolino Glinščice te, denimo, sprejmejo skale treh ferat, ena tudi nas. S čeladami, samovarovalnim kompletom, rokavicami, da nam jeklenice ne postrgajo kože z dlani, smo se podali v skalovje. Ponekod že precej zahtevno, da je bilo treba uporabiti plezalno znanje. A če so nas večino mišice že kar pekle od napora, sploh proti koncu, in smo z neizmernim veseljem spet priplezali do trdnih tal, je vendar ostal le najpomembnejši občutek. Ponos in adrenalinska evforija!