Bi jedli perutnino iz laboratorija?

Mesnopridelovalna in predelovalna industrija spadata med ekološko najbolj obremenjujoče dejavnosti.

Zaradi naraščanja prebivalstva postaja očitno, da bomo morali temeljito spremeniti svoje prehranske navade in načine pridelovanja, če bomo želeli preprečiti uničenje okolja in lastnega zdravja.

Prvi korak je nedvomno zmanjšanje količine zaužitega mesa in iskanje drugih virov beljakovin, na primer pri žuželkah.

Na prodaj je že več izdelkov, ki imajo klasični moki primešan prah iz zmletih žuželk, ki je zelo hranilen in brez škodljivih maščob. Številnim se seveda upira misel, da bi uživali žuželke, vendar to ni najbolj eksotična rešitev za to, da bi se izognili grozeči prehranski stiski.

Umetno meso

V ameriški zvezni državi Memphis deluje podjetje, ki se posveča laboratorijski vzgoji mesa. Spomnimo se, da so znanstveniki že leta 2013 predstavili laboratorijsko govedino in iz nje pripravili hamburger.

Podjetje Memphis Meats pa je svoje napore usmerilo v izdelavo perutnine, torej mesa piščancev in rac.

Največja ovira pri gojenju mesa v laboratorijih je visoka cena proizvodnje, ki je tudi poglavitni razlog, zakaj teh izdelkov še ni na prodajnih policah. »Začnemo z živalskimi celicami, ki imajo sposobnost samoobnavljanja,« je povedal soustanovitelj podjetja Memphis Meats Uma Valeti in s tem mislil na matične celice, ki se razmnožujejo in združujejo v tkivo.

»Tem celicam nato dodajamo hranila, vitamine, minerale in rastline – podobno kot se krave hranijo s travo. Potem počakamo, da zrastejo v meso, polno beljakovin. Ko doseže določeno mehkobo, je pripravljeno za kuhanje.«

Razširjena perutnina

Podjetje Memphis Meats je lani izdelalo prve mesne kroglice iz govedine, ki je najbolj priljubljeno meso.

Piščančje meso je še bolj razširjeno, saj ga uživamo na vseh koncih sveta, račje pa je priljubljen vir beljakovin predvsem na Kitajskem, kjer ga vsako leto pojedo 2,7 milijarde kilogramov.

Uma označuje laboratorijsko pridelano meso kot čisto meso, ker je boljše od tradicionalno pridelanega piščančjega, govejega ali račjega, ker ima manjši vpliv na okolje, povrhu pa je uživanje tovrstnega mesa razbremenjeno številnih etičnih vprašanj, ki jih prinaša klasična pridelava, predvsem kar se tiče vzreje in zakola živali.

Manjše površine

Za laboratorijsko proizvodnjo mesa je potrebna manj kot četrtina površine in vode kot pri klasični mesoreji. Prav tako se porabi manj kot pol energije.

Uma je navdušen, ker se s pridelavo pod nadzorovanimi laboratorijskimi razmerami izognemo tudi številnim boleznim, od salmonele, bakterije E. coli do prionskih bolezni, kot je bolezen norih krav.

Bakterijske okužbe mesa nastajajo predvsem zaradi stika z okuženimi živalskimi iztrebki. Tega v laboratorijskem okolju seveda ni, ker je sterilno, mesno tkivo pa raste brez klasičnih živalskih prebavnih procesov.

Bi ga jedli?

Vsem koristim navkljub ostaja vprašanje, ali bi bili pripravljeni tovrstno meso uživati. »Izkušnje nas učijo, da se ljudje navdušijo nad našim proizvodom, potem ko se začnejo zavedati vseh prednosti, ki jih prinaša telesu in okolju,« je povedal Uma.

»Če bodo ljudje ustrezno obveščeni, ne dvomim, da bodo navdušeni nad našim gibanjem.« Vendar bomo morali še nekaj časa počakati, preden bomo lahko tovrstno meso tudi sami poskusili.

Uma pravi, da bo to možno v roku štirih let, ko se bodo stroški proizvodnje dovolj znižali. Trenutno porabijo za proizvodnjo pol kilograma perutnine približno 8500 evrov. »Doslej nam je uspelo stroške proizvodnje že zmanjšati za 100-kratnik.«

Verjetno se bomo na tržišču pojavili z dragimi izdelki, a prepričan sem, da bomo sposobni ponuditi meso, ki bo cenovno konkurenčno, na koncu pa bolj ugodno od klasično pridelanega mesa.«