Njene napovedi, seveda tiste, ki se dajo v toku časa preveriti, ker so zapisane v člankih, so v veliki večini točne, a Miša pravi, da popolne točnosti ni – predvsem je težko ujeti in pravilno napovedati čas. »Zase lahko rečem, da sem najbolj točna pri ugotavljanju zdravstvenega stanja ljudi.« Pripomočki, ki jih človekoljubna tehtnica uporablja pri delu, so karte, ciganske in angelske, redno jo spremlja tudi nihalo, najpomembnejša pa je intuicija. Prav zaradi nje je v napovedih lahko tako uspešna.
Niste rojeni v Sloveniji, Dalmatinka ste, a tu živite že 30 let: kakšna je bila vaša pot?
Rojena sem v Splitu, res sem Dalmatinka in res tu, v Sloveniji, živim že 30 let, od srednje šole naprej: moja mama je namreč umrla, ko sem imela sedem mesecev, oče se je pri mojih treh letih preselil iz Splita v Slovenijo, kjer je že živel njegov brat, odšel je zato, da bi mamo lažje prebolel. Pri starih starših sem tako živela do konca osnovne šole, klicala sem ju mama in ata in ju zelo ljubila, tako kot svoje starše.
Zagotovo vas je mamina zgodnja smrt zaznamovala. Se je zato odprl vaš kanal močne intuicije?
Verjetno je res, da posebno mejne izkušnje v otroštvu pripomorejo k drugačnosti. Moje življenje pa je močno zaznamovala druga babica, mamina mama, pri njej sem prvič videla karte – pritegnile so me. Napovedovanje prihodnosti mi je verjetno položila v zibelko prav ona, ki se je vse življenje ukvarjala z ljudmi, jim napovedovala usodo, a jih tudi vodila po pravi poti, s čimer jim je mnogokrat pomagala do kakovostnejšega življenja – a ne profesionalno, ampak ljubiteljsko, kot pomoč drugim.
In ste se še vi naučili pomena kart?
Pravzaprav se niti nisem učila, kar vedela sem, kaj pomenijo. Svoj dar napovedovanja prihodnosti sem odkrila že zelo zgodaj, pred najstniškimi leti, in sem polagala karte kar tako, za zabavo. Kupila sem si jih v trafiki z žepnino in začela gledati vanje prijateljicam. Takrat so me vrstniki včasih malo čudno gledali, a marsikdo od njih še zdaj poišče mojo pomoč. Tudi v srednji šoli, ko sem že živela v Sloveniji, sem imela iste karte in kdaj pa kdaj, ko se je razvedelo, da jih imam, pogledala vanje za kakšno prijateljico, znanko. A nič rednega ni bilo, zabavale smo se. Nikoli se nisem učila pomena kart iz knjig ali interneta, ki ga takrat sploh še ni bilo, odgovore sem nekako dobivala iz sebe: prijateljice so mi potrjevala pravilne napovedi, s tem sem dobila tudi zagon in veselje. Za slike na kartah sem poiskala svoj pomen, tudi sistem polaganja za različna vprašanja je drugačen, moj: karte imajo veliko pomenov, najpomembnejša sta vprašanje in postavitev.
Vprašanje je verjetno pomembno zato, da steče energija?
Z osebo, ki mi postavi vprašanje, moram biti energetsko povezana. Zame je najslabše, če nekdo reče, naj pogledam v karte in da me bo poklical za odgovor – ne gre! Najboljše je, da je oseba ob tebi, da se človek dotakne kart, da se energije povežejo: takrat je bolj resnično. Posameznih kart ni mogoče razlagati, ker imajo veliko pomenov, ki jih začutim. V eni sliki ogromno vidim: darilo pomeni nekaj dobrega v povezavi z drugimi, a tudi mnogo več, in je karta, ki položaj izboljša. Za kompleksnejši odgovor je treba odpreti vsaj pet do sedem kart, najpomembnejše so zadnje tri, ki dajo odgovor, a najbolje je pogledati celoto.
Celota je seveda vedno pomembna, toda zakaj uporabljate različne postavitve kart? In kako realna so videnja, če obstaja nekaj takšnega, kot je usoda?
Če gledam partnerstvo med dvema osebama, polagam karte tako, da vidim, kaj se dogaja med njima, kakšni so energija, čustva, odnos, okoliščine – to je posebna postavitev. Različne postavitve delam zaradi boljših odgovorov. Ljudje mi moja videnja – po odzivih, ki jih dobim – potrjujejo v 90 odstotkih, 10 odstotkov pa jih ne upošteva nasvetov.
Mislim, da je usoda, tisto, kar naj bi doživeli in izkusili v tem življenju, začrtana, to, kako živimo in česa se naučimo, si krojimo sami. Če delamo pri sebi, bo pot, ki jo prehodimo, lažja – a je v vsakem primeru odvisna od nas. Težave se lahko ublažijo, če človek upošteva nasvet: tako se lahko večinoma izogne problemom, ki mu grozijo. Takšne so tudi povratne informacije, ki jih dobivam od ljudi, nekako so pripravljeni na morebitne težave in njihove razrešitve. Pomembno pa je tudi, da tistim, ki so na tleh, pomagam, da preživijo.
Kaj pa vaše notranje povratne informacije, to, kar začutite? Ali ljudem vedno poveste vse?
Vedno poslušam samo sebe in dosledno upoštevam glas od zgoraj ali svoj notranji glas. (Nasmeh.) Če mi je bilo kdaj rečeno, naj ne pogledam, nisem, in nasprotno – začutila sem, kaj je prav. Veste, nekaj časa se z vedeževanjem nisem ukvarjala, takrat, ko sta bila otroka majhna, toda nekaj me je sililo, da sem spet začela – ko sem se temu upirala, so se mi dogajale čudne stvari. In ko sem se spet začela ukvarjati z vedeževanjem, je bilo tako, kot mora biti: z veseljem in z željo po pomoči soljudem. In tudi danes je tako.
Slišim komentarje, da zelo točno odgovarjate na vprašanja o zdravju. Na katerem področju pa je največ zgrešenih odgovorov in zakaj?
Ljudje me največkrat sprašujejo o ljubezni, partnerstvu, denarju, službi, v teh časih še toliko bolj, najmanj pa, presenetljivo, o zdravju. Bojijo se vprašati o tem, vprašanje zatirajo sami pred seboj, bojijo se resnice. A povem toliko, kolikor so sposobni prenesti: če začutim, da bi bila kakšna informacija za človeka preveč, jo ublažim. In opozorim ter nakažem rešitev, tako se mi zdi prav. Predvsem pri vprašanjih o zdravju se mi ta pot potrjuje: vesela sem, ko me nekdo pokliče, pove, da je upošteval nasvet in da gre na bolje. Čeprav je najmanj takšnih vprašanj, si upam trditi, da skoraj ne zgrešim.
Največkrat zgrešim pri vprašanjih o ljubezni, kajti ljudje delajo po svoje, ne upoštevajo nasvetov, ne zdržijo, ker so zaljubljeni, prestrašeni, željni bližine. A jih ne kritiziram in ne sodim, ker vem, da pač nabirajo izkušnje. Zavedam se namreč, da je moje delo zelo odgovorno, saj lahko vpliva na poti življenja. Treba je biti previden, izbirati besede, vedeti, kako povedati tisto, kar vidim in čutim. Etika je zelo pomembna!
VEČ V TISKANI IZDAJI PRILOGE ONA
