Težko je biti sam s seboj

Raziskavo je zasnoval psiholog Timothy Wilson s sodelavci. Preskus je bil razmeroma preprost: prostovoljce, ki so sodelovali v študiji, so za kratek čas zaprli v prostor, v katerem niso imeli na voljo ničesar, s čimer bi se lahko zaposlili, s seboj niso smeli vzeti prenosnega telefona, v sobi pa jih ni čakalo nobeno čtivo, niti ne papir in pisalo. Naročili so jim, naj posedijo in razmišljajo, sanjarijo, kar koli pač želijo. Po preskusu so se raziskovalci pogovorili z udeleženci, kako so se počutili in ali jim je bila izkušnja prijetna.

»Če se uvrščate med ljudi, željne časa, da v miru malo posedite in o čem razmislite, vas utegnejo izsledki presenetiti – vsaj mene so. Večini udeležencem je bilo namreč zelo naporno nič delati in samo razmišljati, čeprav tudi zelo kratek čas,« razlaga Wilson. Dasiravno so prostovoljcem pičlo odmerili čas za razmišljanje – same so jih pustili najmanj šest in največ 15 minut –, so vsi po vrsti po poskusu dejali, da se jim je čas vlekel kot jara kača, da jim sploh ni bilo prijetno in da bi veliko raje kaj počeli, recimo vzeli v roke pametni telefon ali prisluhnili glasbi. Še več, znanstvenikom so zaupali, da jim je bilo težko zbrati misli. Izpovedi so bile enake ne glede na starost – najmlajši je imel 18 let, najstarejši pa 77. »Posebno nas je presenetilo, da tudi starejši niso bili veseli priložnosti nekaj časa biti sami s svojimi mislimi,« razlaga Wilson.

Razlog za takšen odziv, meni, ni hiter življenjski in delovni ritem sodobnega človeka, ki ni vajen biti sam s seboj, niti razširjenost elektronskih naprav, kakršni so pametni telefoni. Prav nasprotno, prepričan je, da je dostopnost elektronskih naprav odziv proizvajalcev na to, da so ljudje radi nenehno s čim zaposleni. Izsledki že omenjene študije in nekaterih drugih, ki jih je opravil Wilson, namreč kažejo, da se ljudje ne marajo osamiti od sveta in soljudi; ko pa so k temu že prisiljeni, jim je izkušnja vse prej kakor prijetna. Če imajo na voljo ali nič delati, samo sproščeno sedeti in se prepustiti mislim ali, na drugi strani, se zaposliti z gledanjem televizije, poslušanjem glasbe, branjem ali kramljanjem, vedno izberejo drugo možnost.

Po preskusu so udeleženci brez izjeme povedali, da so se težko zbrali na kar koli in razvijali rdečo nit misli o neki temi. Pravzaprav se sploh niso mogli dobro spomniti, o čem so razmišljali, misli so jim blodile sem ter tja, jalovo, brez pravega navdiha in motiva, da bi se česa domislili, nobena ni izstopala niti ni pritegnila toliko njihove pozornosti, da bi jo razvijali. Nobenemu izkušnja ni bila udobna, in to niti takrat, ko udeležencem naloge niso zastavili v laboratoriju, ampak pri njih doma.

»Ko so smeli poskus opravljati doma, je kar tretjina udeležencev priznala, da so goljufali. Ko naj bi bili sami s seboj, so se zaposlili s poslušanjem glasbe ali vsaj s tem, da so vstali in hodili naokoli. Za nameček jim izkušnja ni bila nič bolj prijetna kot onim, ki so jo opravili v tujem okolju,« pojasnjuje vodja raziskave.

Raje elektrošok kakor nič

Ker je bilo ljudem tako težko nič delati, samo misliti, so se namenili preskus še stopnjevati – ali bi jim bilo ljubše, če bi se zaposlili s čim neprijetnim, kot nič početi. Poskus je bil zasnovan podobno, le z eno pomembno razliko. Edino »razvedrilo«, ki so ga udeležencem ponudili v prostoru za osamo, je bila naprava, ki daje blage elektrošoke. Seveda električni pretres ni prijeten – še več, vsakemu udeležencu so pred poskusom omogočili, da ga je preskusil, in vsi, brez izjeme, so se strinjali, da ni prijeten, mnogi so celo dejali, da bi bili pripravljeni plačati, da jih ne bi več tako streslo –, in vendar, večina udeležencev se je odločila tvegati in dolgočasenje prekiniti s pritiskom na gumb, torej se izpostaviti elektrošoku. Pa ne le enkrat. Ducat od 18 moških je med četrturnim »časom za razmišljanje« na gumb pritisnilo najmanj enkrat, medtem ko so bile ženske previdnejše: enako je ravnalo šest udeleženk raziskave od 24.

»Najbolj presenetljivo je, da je izkušnja za četrt ure biti sam s svojimi mislimi večini tako neprijetna, da so si jo krajšali s samotrpinčenjem, elektrošokom, čeprav so še pred poskusom dejali, da ne bi za nič na svetu več pustili, da jih še enkrat tako strese.« Kaj so razlogi za takšno ravnanje, znanstveniki bolj ugibajo, kot vedo. »Vsak kdaj pa kdaj rad sanjari, a le če to počne spontano, ne pa na ukaz,« razlaga Wilson in pristavlja: »Človekov um je tako zasnovan, da nenehno potrebuje stik z okoljem, mora se s čim zaposliti. Tudi ko smo sami s seboj, se nam misli ne vrtijo okoli nas samih, ampak okoli nečesa v svetu okoli nas, tuhtamo o tem, kaj je bilo in kako bo v prihodnosti, torej se še vedno ne posvečamo sebi, ampak v najboljšem primeru svojemu odnosu do sveta. Kdor ni vešč meditacije in drugih metod za nadzorovanje in usmerjanje misli, mu je biti sam s svojimi mislimi tako težko, da je pripravljen narediti marsikaj, celo izpostaviti se bolečini, samo da bi se s čim zaposlil.«