Proč od vsega in vseh

Hrepenite po duhovnem prerodu, a si nikakor ne (z)morete vzeti nekaj ur, kaj šele dni, samo zase, ko bi kot puščavnik po zgledu starih duhovnih mojstrov v kakšni votlini prihajali do tega, da bi bili čisto sami s seboj, z življenjem in vesoljem, zaradi česar želja po duhovnem umiku ostaja le želja, preložena na večni jutri? Ni treba, da odpotujemo na konec sveta, da bi bili sami s seboj, osvetljujejo novodobni dušeslovci, za duhovno blaginjo lahko poskrbimo prav tam, kjer smo. Večkrat na dan ali na teden, po potrebi. Zaleže, da se zavežemo temeljnim načelom takšnega početja – samoti, tišini, preprostosti in predaji – in ga izpeljemo.

Samota pomeni biti osredinjen v sebi, čuječ, pozoren na tukaj in zdaj, sebi in drugim pa dovoliti, da vsak v miru hodi po svoji poti. Drži, da je to lažje narediti sredi neznancev in neznanih krajev, ko smo pozornejši na vse, ker nam je pač novo in neznano, in vendar ni nemogoče.

Brez zunanjega ali notranjega dialoga

Tišina pomeni umiriti se, pozornost usmeriti v doživljanje, brez sodb o komer koli in čemer koli sam pri sebi in v pogovoru z drugimi; slišati, videti, čutiti in sprejeti, vendar o tem ne plesti notranjega ali zunanjega dialoga, le spremljati misli in čustva, ki se ob zaznavah utrinjajo. Tišina ne pomeni nujno molčati, pomeni pa skopariti z besedami, se oglasiti le tedaj, ko ne gre drugače, ko je treba kaj vprašati ipd.

Preprostost je zavedanje razlike med želim in potrebujem. Potešimo zgolj potrebe, želje opustimo. Eden izmed temeljnih razlogov, zakaj sploh imamo potrebo umakniti se od vsega in vseh, je, da smo navezani na ogromno reči (in ljudi) – televizijo, računalnik, avtomobil, telefon, dom, knjige, igrače, oblačila in druge trofeje snovnega sveta, katerih sužnji smo postali. Ko si v znanem okolju privoščimo duhovni umik, bomo tudi lažje odkrili, kaj v vsakdanjem življenju nam je potrebno, pomembno in vredno, čemu pa se lahko brez škode odpovemo, morda tudi v svojo korist, ker nam le krade čas, voljo itn.

Posloviti se od starega in narediti prostor novemu

Predaja pomeni biti voljan spremeniti se, prepustiti, biti pripravljen kaj opustiti, se čemu (komu) odpovedati. Potreba za nekaj časa umakniti se navadno izvira iz bolj ali manj ozaveščenega hrepenenja, da bi se prerodili, se poslovili od starega in naredili prostor novemu. Dokler nismo voljni predati se, tavamo na mestu, namesto da bi se premaknili naprej.

Priprava in izpeljava

Duhovni umik pomeni z vsem svojim bitjem posvetiti se temu, da se spoznamo in prerodimo na globlji, duhovni ravni. Zahteva čas, voljo in energijo, nikakor pa ne more biti nadomestilo za počitnice. Če koprnimo po tem, da bi bili nekaj časa prosti vseh odgovornosti, gospodinjskih, delovnih, kakršnih koli, po sprostitvi ali nevsakdanjih izkušnjah, najbrž ne potrebujemo duhovnega umika, ampak počitnice, sami ali z družino, torej si jih privoščimo.

Ko smo prepričani, da je duhovni umik sredi vsakdanjega življenja tisto, kar potrebujemo, se nanj pripravimo, da bo res služil namenu. Odločimo se, kje in kdaj ga bomo opravljali, z njim seznanimo tudi ljudi, s katerimi bomo med njim prihajali v stik.

Zavežemo se samoti, tišini, preprostosti in predaji

Ker gre za umik vase sredi vsakdanjega življenja, je vseeno, kdaj se ga lotimo, glavno je, da se med njim lahko zavežemo samoti, tišini, preprostosti in predaji. Lahko mu odmerimo čas, ko gremo v službo ali trgovino, zjutraj, ko vsi družinski člani še spijo, ali zvečer, ko so že odšli spat, čas, ki bi ga sicer posvetili gledanju televizije ipd. Sprva bo nemara lažje, če ga opravimo v zavetju svojega doma, v kotičku, kjer nas nič in nihče ne moti, pa tudi tam, kjer nikomur od domačih nismo v napoto. To je lahko klet, podstrešje, vrtna lopa. Že ureditev prostora je lahko sama po sebi duhovni umik – dobro premislimo, kaj potrebujemo, ležišče, udoben stol, morda le podlogo, na kateri bomo sedeli v meditativni drži, čemu se lahko odpovemo, ker ni ključno – oltarčku, sveči, ne pa tudi pisalu in papirju ... Med priprave spada tudi to, da se z bližnjimi pogovorimo o svoji nameri. Ne le otroci, tudi odrasli bi lahko umik, sploh če se nimamo navade izvzeti iz družinskega življenja, sicer razumeli kot zavrnitev.

Pomagajo tudi zvijače: umak od rutine

Kdor je vajen brzeti od enega opravila k naslednjemu, nenehno tuhtati o tem, kaj je že naredil in kaj še mora, mu je duhovni umik sprva lahko prava muka, saj ni z ničimer zaposlen, in se počuti kar izgubljenega. Če spadamo mednje, se lahko sprva lotimo prvih treh načel – samote, tišine in preprostosti – in prek njih počasi uveljavimo še četrto, predajo. Umik, denimo, začnemo z molitvijo, meditacijo, iskanjem in zapisovanjem odgovorov na življenjska vprašanja, sčasoma pa popustimo nadzor in se prepustimo, da nas molitev idr. samo odpelje v neznano, v odkrivanje nečesa (o sebi), česar se še ne zavedamo.

K predaji se lahko pripravimo tudi z nekaj zvijačami. Duhovni umik npr. lahko opravimo na sprehodu. Osredinjeni nase (na telo, zlasti dihanje, čustva in misli) in okolje gremo v park ali mesto. Preden naredimo prvi korak, se zavežemo, da bomo na prvem delu poti na vsakem križišču zavili v desno ali ubrali pot, kjer bo najprej zasvetila zelena luč. Povsem se predamo doživljanju in izkušnji, pustimo se presenetiti, kam nas bo vodila pot. Z odmikom od rutine zmanjšamo verjetnost, da bi budnost uplahnila, omogočimo si, da se znajdemo v neznanem, kar odpira pot (samo)spoznavanju. S sprehoda se lahko vrnemo po kateri koli poti, tudi znani, vendar zdaj poskušamo odkriti neznano v znanem. Predajo lahko urimo tudi tako, da med umikom vzamemo v roke prvo knjigo s police, ko stopimo v knjižnico, v trafiki prvo revijo ali časopis skrajno desno na spodnji polici, nato berivo naključno odpremo, preberemo, kjer se nam je prst ustavil, in razmišljamo o vsebini, kaj nam govori o nas, kaj o svetu. 

K resnici ali proč od nje

S psihološkega stališča obstajata dve vrsti duševnega umika, prvi poglablja zavedanje, drugi pa je beg od resnice o sebi. Prvi pomeni biti sam s seboj in širiti zavedanje o sebi na vseh ravneh svojega bitja. Najti in utrditi notranji mir v vrvežu neprenehno utrinjajočih se čustev in misli, najti rdečo nit svojega življenja, biti kos ločiti zrno od plev, in ji spokojno slediti.

Drugi je umik v domišljijski svet. Človek, utrujen od vsakdanjega življenja, ki je po njegovem daleč proč od želenega, kaj šele idealnega, se umakne v notranji svet, kjer je vse lepo in prav. V njem lahko sanjari o pravljičnem življenju, v njem je brezpogojno ljubljen, uspešen, močan, popoln in vseveden. Sanjarjenje nudi užitek in veselje, vendar ne odpravlja nobenih izmed vsakdanjih težav, zaradi česar je vsak nov pristanek v resničnem življenju trši in boleč, želja umakniti se v pravljični svet pa vedno večja.