Prenos misli in čustev na daljavo

Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste ravno prijeli v roke telefon, da bi nekoga poklicali, pa je ta zazvonil in na zaslonu se je izpisalo ime te osebe. »Telepatija!« ste vzkliknili osebi na drugi strani in oba sta se prisrčno nasmejala. Morda ste z nekom sedeli na kavi in ste pomislili, da mu morate nekaj povedati, ta pa je v istem trenutku načel isto temo. Zveni znano? Najbrž zato, ker se vam je to že kdaj zgodilo ali pa vsaj komu, ki ga poznate. Občutek je, kot da bi z določeno osebo v istem trenutku pomislili na isto stvar, morda celo imeli povsem enako misel, kot bi vaši možgani lahko prebrali, kaj se dogaja v glavi drugega.

Telepatija. Beseda je stkana iz dveh besed: tele (v grščini daljava) in pathos (občutiti). Skovali so jo daljnega leta 1882 v Londonu, njen oče pa je Frederic W. H. Myers, ki je ustanovil Društvo za psihično raziskovanje, da bi proučevali paranormalne pojave in parapsihološke sposobnosti raziskovali na znanstveni način. Iz skovanke bi lahko to razbrali tudi kot čutenje na daljavo, kar ni presenetljivo, glede na to, da naša čustva pogosto vodijo naše pogovore. Zakaj ni presenetljivo, da denimo vaš kuža ve, kdaj ste žalostni, nekdo drug pa naj ne bi bil sposoben občutiti tega brez vaših izrečenih besed?

Branje mišic

V poznem 19. stoletju je čarodej Washington Irving Bishop prirejal predstave, na katerih je bral misli. Vztrajal je, da pri tem ne uporablja nadnaravnih sposobnosti, ampak se je naučil branja telesne govorice in prek nje prepoznaval misli obiskovalcev. Ko so ga pod drobnogled vzeli znanstveniki, med njimi tudi psiholog, je kar nekaj primerov (ko je iskal skrite predmete) uspešno rešil, njegova zahteva pa je bila: fizični stik z osebo, ki je poznala pravilni odgovor.

Stuart Cumberland je bil znan po tem, da so mu zavezali oči, nato je poiskal skriti predmet v prostoru ali celo naročil, naj si določena oseba izmisli umor, ter potem opisal potek umora. Misli je razbral tako, da je to osebo držal za roko in sledil gibom njenih mišic. Ob koncu 19. stoletja naj bi imele nadnaravne sposobnosti sestre Creery, a so pozneje priznale, da so si odgovore signalizirale s posebnimi kodami. Niso bile edine, saj je kar nekaj ljudi priznalo, da so znanstvenike pretentali zavoljo slave.

V parapsihologiji je telepatija oblika ekstrasenzorne percepcije in za raziskave so uporabljali Zenerjeve karte s petimi različnimi znaki, ki se uporabljajo pri poskusih zunajčutnih zaznav. Pri tem je moral tisti, ki so ga preizkušali, uganiti, katero karto je iz kupa potegnil človek nasproti njih. V ganzfeldovem eksperimentu (v nemščini ganzfeld pomeni celo polje) sta bila prejemnik in pošiljatelj misli v oblazinjenem zaboju brez zunanjih dražljajev. Oči prejemnika so pokrili s prepolovljenimi žogicami za namizni tenis, skozi slušalke pa so prejemali beli šum. Pošiljatelju so ta čas kazali slike ali predvajali kratke filme, on pa je poskušal prejemniku pošiljati tisto, kar je videl, ali čustva, ki jih je doživljal.

Starodavno sporazumevanje

Nekaj je plemen, ki živijo v najbolj oddaljenih kotičkih divjine na našem planetu, o katerih raziskovalci, antropologi in avanturisti pripovedujejo, da so sposobni telepatije in so to naučili tudi njih. Fotograf Loren McIntyre, ki je leta 1971 odkril izvir Amazonke, se je podal v džunglo, da bi opazoval pleme Mayoruna, ki verjame, da izhaja iz jaguarjev. Ko je njegov vodnik zbolel za malarijo, so fotografa odkrili člani plemena in ga odpeljali v svoj tabor, kjer pa je njegov prihod razdvojil pleme. Nekaterim je bil všeč (tudi poglavarju), drugim ne. Eden od slednjih ga je neke noči poskusil ubiti in ga pustil v trnovju, a so ga nekaj dni pozneje našli poglavarjevi možje ter ga odpeljali nazaj v tabor. Tam je že viselo truplo vojščaka, ki je fotografa poskušal ubiti. McIntyre je povedal, da je vsakokrat, ko je sedel zraven poglavarja, zaslišal, kako se ta z njim pogovarja telepatsko, z mislimi. Tako je izvedel ogromno o navadah in prepričanjih plemena. Mislil je, da se mu je zmešalo, dokler ni naposled našel člana plemena, ki je znal portugalsko in je potrdil vse, kar je fotografu povedal poglavar.

Podobne sposobnosti naj bi imelo pleme Kogi v kolumbijski džungli. Ne sporazumevajo se z besedami, le z zvoki, in večino pogovorov opravljajo telepatsko. Tudi zvoki, ki jih spuščajo, nimajo reda in niso podobni abecedi. Eden od strokovnjakov je zatrjeval, da so vedeli vse, kaj se po svetu dogaja, kot bi lahko izstopali iz svojih teles in potovali okrog sveta. Zanje smo mrtvi ljudje, saj ne živimo svojega polnega potenciala, in bi po njihovem mnenju lahko bili veliko več, kot smo, da bi se lahko imenovali resnični ljudje.

Tudi domorodci v afriški puščavi Kalahari se sporazumevajo na velike razdalje. Tako je, denimo, eden od raziskovalcev skupino Bušmanov opazoval pri lovu na antilopo daleč stran od tabora, na poti domov pa jih je vprašal, kako se bodo drugi člani plemena odzvali na tako dober ulov. »Saj že vedo,« so mu odgovorili. »Mi imamo tu žice,« so se potrkali po prsih, primerjajoč naš način komunikacije s telegrami. Ko so prispeli v tabor, so jih že pričakali s pesmijo zmagovalcev in pripravljeni za delo.