Morda ste, ko ste še gulili šolske klopi, dobili za domačo nalogo med počitnicami nekaj časa pisati dnevnik. Že davno ste pozabili nanj, potem pa vam je čez več desetletij prišel v roke. Čudili ste se, kaj se vam je takrat zdelo vredno zabeležiti, kako ste preživljali dneve, kaj vas je veselilo, kaj strašilo. Če nimate navade pisati dnevnika, odstirajo novodobni dušeslovci, vam pri osebnostnem in duhovnem razvoju lahko pomaga tudi to, da danes sami sebi napišete pismo, ki pa ga odprete čez leto, pet ali deset let. Takšno ravnanje vam ne le pomaga ohraniti pregled nad načrti, marveč vam vedno znova odstre, kdo ste (bili) in kam ste namenjeni.
Stalne so le spremembe
V življenju in vesolju je sprememba edina stalnica. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko, je modroval že starogrški filozof in astronom Heraklit Pontski (388–310 pr. n. št.). Že res, da se nam v spomin globlje vtisnejo dogodki ob življenjskih prelomnicah, nikoli več pa si ne moremo povrniti stanja duha iz časa, ko so se zgodili, lahko imamo le obstoječe. Tudi čustvovanje, mišljenje in duh(ovna zrelost) so namreč dojemljivi za zob časa, ne zgolj telo.
Pisanje odkriva stanje duha
Sestavljanje pisma zase v prihodnosti je lahko eno izmed dopolnilnih orodij samospoznavanja, ki je poglavitno za širjenje zavesti, osebnostno in duhovno zorenje. Tega ne moremo nadomestiti z urejanjem (družinskega) fotoalbuma ali s spominki – ti nas nemara lahko opomnijo na dogodke, a nam kljub vsej pestrosti ne odkrijejo stanja duha v času, ko so nastale fotografije oziroma ko smo kaj kupili.
Primerjajmo se s seboj
V vsakdanjem življenju smo vajeni razmišljati o sebi, svojem (ne)uspehu v primerjavi z drugimi. Češ, on je takšen, mi drugačni, on si je že kupil nov avto, mi si ga še bomo itn. Takšne primerjave pa ne dajo objektivnega pogleda na to, kako se spreminjamo, kaj smo dosegli. Vsak ima namreč svoje (karmične) učne lekcije, nimamo vsi enakih življenjskih razmer niti enakih življenjskih poti. Če naj čim bolj objektivno spremljamo svoj razvoj, je smiselno edino to, da primerjamo sebe danes s seboj, kakršni smo bili pred letom, petimi leti itn. Mar še vedno ponavljamo enake napake, smo presegli vlogo žrtve, ki smo jo igrali v odnosu do staršev (partnerja, šefa), smo opustili kajenje ali katero drugo škodljivo razvado, se (še ali ne več) znamo veseliti drobnih življenjskih radosti, smo uresničili svoje (otroške) sanje, delamo, kar nas veseli, ali načrte za to prelagamo na čas, ko bomo dokončali hišo, se preselili, zamenjali službo?
Pisanje in branje
Ko sestavljate pismo zase čez leto (pet ali deset let), imejte v mislih sebe čez toliko časa. Kaj bi danes hoteli, da se tedaj spomnite in zavedate? Na papir lahko zlijete nekaj, kar vas trenutno najbolj tare, svoje dvome, skrbi, načrte in želje. Lahko naredite nekakšno osebno inventuro na različnih življenjskih področjih – služba in kariera, študij, premoženje (služenje denarja, prihranki, naložbe), družina (odnosi s starši, z otroki), prijatelji, ljubezen, zdravje, duhovnost (duhovna rast), osebnostni razvoj idr. –, do kam ste prišli in kaj boste še naredili. Zabeležite si, kaj vam veliko pomeni, kaj vas je v zadnjem tednu, mesecu, letu najbolj razveselilo, na kaj ste ponosni, kaj vam vliva samospoštovanje, izboljšuje samopodobo.
Pišite brez določenih pravil
Tako pismo ni nič drugačno od vseh drugih, ki jih sestavljamo in pošiljamo, je torej osebno, namenjeno naslovniku, to pa tudi pomeni, da ni strogih pravil, kaj naj bi bilo v njem in česa ne bi smelo biti. Lahko ga napišete ročno, na računalnik in ga stiskate, mu priložite fotografijo ali ne, sliko, ki ponazarja vašo veliko željo, kar koli. Pišete sebi, ne trudite se prikazati v čim lepši luči, ampak takšni, kot ste v resnici. Bodite iskreni, ne olepšujte niti ne bodite prestrogi, ne dajajte se v nič. Preostane vam le še, da na dnu pripišete datum, list spravite v kuverto, ki jo, seveda, zalepite, napišete naslovnika, torej sebe (tako da ni nevarnosti, da bi prišlo v roke komu drugemu), in tudi datum, ko ga boste odprli, nato pa ga shranite na kraj, kjer bo čakalo na vas do določenega dne. Na koledar ali kam drugam si lahko zabeležite, kdaj naj bi ga prebrali.
Analizirajte in izluščite
Ko boste pismo čez leto (ali več) prebrali, si privoščite primerjati sebe s seboj, kolikor vas je volja. Morda odkrijete, da ste neki načrt (nakup večjega stanovanja, avtomobila idr.) vmes spremenili ali opustili, in preverite, zakaj. Ste naleteli na nepremostljivo oviro ali spoznali, da to ni to, kar res potrebujete? Mogoče spoznate, da ste nečemu pripisali prevelik pomen, ko ste se na vse kriplje trudili nekaj doseči, češ, potem bo pa vse lažje, a ko ste upehani prišli na cilj, si niste vzeli niti predaha, da bi si opomogli, zmogli ceniti, kaj ste dosegli, saj ste si že zastavili nov veliki cilj in hitite k njemu, obdobje, ko si boste lahko oddahnili in uživali v sadovih svojega dela, pa spet preložili na večni jutri. Mogoče so vmes nekateri ljudje odšli iz vašega življenja, drugi so prišli – kaj to pove o vas, katere življenjske nauke lahko izluščite iz medosebnih odnosov, ki ste jih opustili, navezovali in utrjevali?
Bodite pozorni predvsem na to, kdo ste bili in kdo ste. Pismo lahko večkrat preberete, razmišljate o njem, nato pa, svetujejo novodobni dušeslovci, sami sebi pošljete še eno, ki ga boste odprli čez leto (pet ali deset let).
