Metulj je simbol upanja; na njegovih krilih v nebo pošiljamo želje, da bi se nam izpolnila srčna hrepenenja. Žuželka je simbol z mnogo pomeni. Najpogosteje ponazarja preobrazbo – je znamenje, da poslej nič več ne bo tako (hudo), kot je (bilo), naznanja novo, boljše življenje, ki se ga veselijo vsi, ki bodo zdaj zdaj obrnili nov list v svojem življenju.
Metulji kot črvi
Rimski pisec in filozof Plinij je menil, da gosenice nastanejo iz rosnih kapljic, ki spomladi padajo na drevesne liste, v Romuniji pa so verjeli, da so se metulji razvili iz solz device Marije. Srednjeveški menih Albertus Magnus je pisal, da gosenice ležejo jajčeca in nimajo nikakršne zveze z metulji, te pa je opisoval kot »črve z različno obarvanimi krili«.
Povezani tudi s smrtjo
Metulji ponazarjajo svobodo, lahkost in nenavezanost, ponekod so jih imeli za duše umrlih. Na Irskem so, denimo, v 16. stoletju prepovedovali ubijati bele metulje, ker da so ti duše otrok. Ljudsko izročilo narodov srednje Evrope ima krhke žuželke za znanilke pomladi. Ponekod so verjeli, da so metulji zakrinkane čarovnice in vile, ki kradejo maslo, smetano in mleko. Od tod najverjetneje izvira tudi angleška beseda zanje – butterfly (butter pomeni maslo, fly pa muha). Finci pravijo, da je metulj frfotajoča duša človeka, ki spi oziroma sanja, Nemci pa še danes pravijo, da ima zaljubljen človek metuljčke v trebuhu.
Povezujemo jih tudi s smrtjo. Stari Grki so verjeli, da je metulj duh pokojnika. Nekateri slovanski narodi ob smrti v družini odpirajo okna in vrata, da bi pokojnikova duša lahko v obliki metulja zapustila telo. Žuželke pisanih kril so pogost motiv na nagrobnikih. V antiki in srednjem veku so bili roji teh žuželk slabo znamenje, napovedovali naj bi množično umiranje zaradi vojn ali kužnih bolezni.
Med ameriškimi staroselci
Pripadniki indijanskega plemena Zuni so se vsako pomlad budno ozirali naokoli, kdaj bodo videli prvega metulja. Barva njegovih kril pa tudi smer, iz katere je priletel, sta namreč naznanjali, kakšno bo poletje. Bel metulj, ki je priletel iz jugozahoda, je napovedoval deževno poletje, rumen sončno, rjav pa nevihtno.
Indijanci iz plemena Črna noga so verjeli, da jim metulji med spanjem prinašajo sanje; njihove matere so imele navado košček usnja izrezati v obliki metulja, ga okrasiti, nato pa otrokom med petjem uspavank tak okras vplesti v lase. Verjele so, da je tako ravnanje priprošnja metuljem, naj priletijo, uspavajo otroka in mu prikličejo sladke sanje.
Po legendi Šošonov so metulji v resnici kamenčki, ki so jih zgladili morski valovi in so bili Velikemu duhu tako dopadljivi, da jim je vdihnil življenje in jih spremenil v žuželke. Kdor hoče, da bi bila uslišana njegova želja, naj bi jo zaupal metulju, ta pa jo bo nato ponesel do ušes Velikega duha, ki jo bo nemara izpolnil.
Podobno so verjeli tudi Indijanci iz ljudstva Papago: kdor hoče, da se mu izpolni želja, mora ujeti metulja, vendar zelo previdno, da ga ne poškoduje. Ko ga drži med dlanema, mu zašepeta željo, nato pa ga izpusti. Žuželka naj bi hotenje prenesla Velikemu duhu, ki pa ga bo izpolnil, ker je človek lepo ravnal z metuljem in mu je vrnil svobodo.
Šošoni imajo tudi navado življenjske prelomnice zaznamovati z metuljevim plesom. Obred naj bi izviral iz legende o metuljčici, ki pravi: pred mnogimi, mnogimi leti, ko je bil svet še mlad, je živela čudovita metuljčica. V nekem boju je izgubila svojega partnerja, metulja. Od silne žalosti ob izgubi je odvrgla krila. Ni mogla ne jesti ne spati, sorodniki so jo obiskovali in preverjali, ali je z njo kaj bolje. Pa ni bilo.
Nihče je ni mogel utešiti. Ker ni hotela nikomur biti v breme, je pobrala krila in se odpravila po svetu. Dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom je z obrazom, obrnjenim proti tlom, hodila in tavala. Stopila je na vsak kamen na poljih, v potokih in rekah. Nekega dne je uzrla prekrasen kamen, tako lep, da je v hipu zacelil njeno bolečino. Tedaj je očistila prah s kril, si jih nadela in zaplesala Velikemu duhu v čast, ker ji je znova odkril lepoto, dal priložnost, da znova zaživi. Odšla je domov in sorodnikom povedala, kako je obredla svet in kaj jo je ozdravilo.
Od tistih dob pa ljudje po zgledu metuljčice zaplešejo, ko jim Veliki duh podari priložnost, da na novo zaživijo. Nadenejo si ogrinjala, ki ponazarjajo metuljeva krila, in se zavrtijo, oponašajoč lahkoten in spremenljiv let žuželke. S takšnim plesom slavijo prihod novega letnega časa, rojstvo in druge dobrodošle življenjske spremembe.
