VELIKO MALO ZLO

Legenda o črvu iz Lambtona

Objavljeno 23. avgust 2011 23.30 | Posodobljeno 24. avgust 2011 13.45 | Piše: Natalija Mljač

S pripovedjo o Johnu, ki je šel lovit ribe namesto, da je šel k maši še danes plašijo otroke

Ko pomislimo na črva, si predstavljamo zanikrno, a krotko žival, ne pa strah in grozo vzbujajoče. Črv, ki je glavni junak srednjeveške pripovedi, nastale na severovzhodu Anglije, pa je drugačen. Tamkajšnji črv – pri dobesednem prevodu moramo biti pozorni tudi na to, da staroangleška beseda worm (črv) lahko pomeni tudi ogromno kačo ali zmaja – je bil pošast. Legenda ima več različic, vse pa imajo bolj ko ne skupno rdečo nit.

Čudno bitje podobno jegulji

Nekega nedeljskega jutra se mlad, uporniški fante John Lambton, dedič Lambtonovega posestva v Durhamu, odloči, da ne pojde v cerkev. Na poti do reke Wear sreča skrivnostnega starca, ki ga posvari, da se iz njegovega ribolova ne bo izcimilo nič dobrega. John vztraja pri svojem, starec pa mu še svetuje, naj ulova ne vrže nazaj v reko, ampak v bližnji jarek. Najprej dolgo ni ujel ničesar, naposled pa je iz vode potegnil čudno bitje, podobno jegulji s salamandrovo glavo in s po devetimi luknjami na vsaki strani glave. Stvor mu je bil tako oduren, da ga je spominjal na hudiča. Po starčevem nasvetu ga je odvrgel v jarek.

Požrešnež

John je odrasel in odšel v križarske vojne, stvor pa je medtem živel v jarku, se potuhnil in rastel. Ko je naposled prilezel na plano, je bil ogromen, imel je tudi silen tek – žrl je živino, kdaj pa kdaj pohrustal celo otroka. Približal se je tudi dvorcu Lambtonovih, a ni naredil hujše škode, kajti Johnov oče mu je vsak dan nastavil veliko kamnito korito, polno svežega mleka. Črv si je glad potešil s tekočino. Ko je divjal po deželi, je imel navado spočiti se tako, da se je zvil v klobčič ob vznožju hriba ob reki Wear.

Mnogi, od navadnih kmetov do vitezov, so poskušali črva ubiti, vendar zaman. Tudi če ga je kateri izmed njih hudo ranil, so se pošasti rane čudežno zacelile, celo odsekana glava se je priplazila nazaj do stvora in se mu zarastla. Povrhu je črv vsakega napadalca prej ali slej pokončal tako, da se je tesno ovil okoli njega, zaradi česar je ta izpustil dušo.

Črv, ki seje strah

Ko se je mladi John Lambton vrnil domov, je odkril, da je očetov dvorec sicer nedotaknjen, njegovo posestvo pa je uničeno, kmetije od blizu in daleč pa prav tako. Odšel je do čarovnice in jo vprašal, kaj povzroča opustošenje. Odkrila mu je, da je on odgovoren za nesrečo, kajti strah in trepet seje črv, ki ga je on nekoč ujel. John je zaprisegel, da ga bo ubil. Čarovnica mu je svetovala, naj obišče kovača, da mu prekrije oklep s kot britev ostrimi konicami puščic, nato pa naj se približa pošasti, ko bo ta počivala ob reki. Hkrati pa ga je posvarila: če bo uspešno opravil nalogo, ki si jo je zadal, mora ubiti prvo bitje, ki ga po zmagi zagleda, sicer se bo nad njegovo družino zgrnilo prekletstvo in v naslednjih devetih rodovih noben naslednik ne bo umrl mirno, v svoji postelji.

Prekletsvo

Pogumni John se je spravil na črva, kot mu je bilo svetovano. Ko se je ta začel ovijati okoli njega, da bi iz njega iztisnil življenje, se je nabodel na bodice na Johnovem oklepu in popustil prijem. Ker sta se bojevala ob reki, so deli črva, ki jih je John odsekal, padli v vodo in potonili na dno, preden bi lahko priplezali nazaj in se zrastli z njim. John se je dolgo boril, naposled pa le zmagal. Z očetom se je pred bojem dogovoril, naj k njemu tedaj, ko bo stvor pobit, spusti enega izmed psov. Tako bi pokončal še njega in bi svojo družino obvaroval pred prekletstvom. Toda oče je bil tako vesel sinove zmage, da je pozabil na dogovor in mu sam stekel naproti. Fantu srce ni dalo, da bi očeta ubil, to pa je tudi pomenilo, da se je na rodbino zgrnilo prerokovano prekletstvo.

Zrna resnice

V nenavadni pripovedki je kar nekaj zrn resnice. Lambtonski grad stoji še danes, res pa je, da je bil postavljen šele v zgodnjem 19. stoletju, v času Johna Georgea Lambtona, prvega durhamskega grofa. Drži pa tudi, da je posestvo Lambton v grofiji Durham obstajalo že nekaj stoletij prej. Lambtonova družina je uspešno služila s premogovništvom in velik del bogastva vložila v obnovo gradu. Leta 1930 je dvorec utrpel ogromno škode, saj so se premogovniki pod njim – prav tisti, ki so ga pomagali obnoviti – zrušili. Tudi reka Wear, kjer naj bi John Lambton ujel pošast, obstaja, tudi hrib, pod katerim naj bi ta počivala. Tako Penshaw Hill kot Worm Hill, ki ju omenjajo različne različice legende, stojita nedaleč drug od drugega v grofiji Durham.

Raje v cerkev kot na ribolov

In prekletstvo? Nekateri Lambtonovi so res umrli nasilne in prerane smrti, res pa je tudi, da so se udeleževali vojn, torej bi tej usodi tudi brez prekletstva težko ubežali. Zanimive so tudi pripovedke, ki so nastale pozneje in pričajo o tem, da so se nekateri Lambtonovi bali prekletstva. Spali naj bi z bičem v postelji, saj so verjeli, da bi jih v snu kdo lahko pobil. Prekletstvo gor ali dol, drži pa, da se je bržkone marsikdo, ki jo je slišal, držal njenega moralnega nauka in v nedeljo raje pridno šel v cerkev, kot da bi tvegal in se odpravil na ribolov.

V grofiji Durham je še vedno mogoče obiskati kraje, povezane z legendo. Lambtonov grad je odprt za bankete, konference in poroke, ogledamo pa si lahko tudi svetišče na hribu Penshaw.

Navdih

Leta 1867 je pripoved o črvu navdihnila C. M. Leumana, da je sestavil pesem, ki je kmalu ponarodela in še danes si jo v teh krajih menda radi pojejo. Bram Stoker, irski romanopisec, pa je na podlagi legende napisal roman Zatočišče belega črva. Skladatelj Robert Sherlaw Johnson in pesnica Anne Ridler sta po legendi napisala opero, režiser Ken Russell pa je mešanico Stokerjeve knjige in prvotne legende prenesel na filmsko platno. Glavnega junaka je upodobil Hugh Grant, film je prežet s podobami slikovite angleške pokrajine, v njem pa lahko slišimo tudi moderno predelavo Leumanove pesmi o črvu. Vlogo počivališča pošasti je prevzel hrib nad kraško jamo Thor‘s Cave, ki je sicer priljubljena turistična točka.
Deli s prijatelji