Nobeno staro belo barvilo ni prav belo belo, marveč v njem odkrijemo lesk neke barve. Nič čudnega, kajti neka površina se nam zdi bela, ker odbija svetlobo vseh barv. Najznamenitejše belo barvilo je strupeno – svinčeno belo, ki je bilo v srednjem veku priljubljeno, a je marsikateremu slikarju in njegovemu pomočniku skopalo prezgodnji grob. Zanimivo je, da je že rimski pisec in učenjak Plinij starejši (23–79) v enciklopedičnem delu Naturalis Historia (Zgodovina narave) opozarjal na strupenost tega barvila in svinčeno belo povezoval s smrtjo. Belo barvo lahko dobimo tudi drugače, iz cinka, barija, titana pa tudi iz bolj običajnih snovi – krede, riža in školjk.
Drug konec svet, drugačen pomen barve
Kaj nam pomeni bela barva, lahko v nekaterih jezikih izluščimo že iz izvora besede zanjo. V nemščini, na primer, weiss izhaja iz starogermanske besede wiz, ki pomeni svetlo in vedro. Belo je čistost, brezmadežnost, praznina, je tudi sijaj in lesk, nekaj, v kar ne moremo prav dolgo gledati, čeprav nas privlači. Podobno kot nekaj na tem svetu ne more ostati prav dolgo belo, čisto, prej ali slej se na sijoče površine prikrade nesnaga.
Na Daljnem vzhodu bela barva ponazarja srečo. Zanimivo je tudi, da so domala povsod po svetu stara ljudstva božanstvom v čast in kot priprošnjo za njihovo naklonjenost žrtvovala živali z belim kožuhom ali perjem. Navada, da se neveste poročajo v belem, je nastala razmeroma pozno, v 19. stoletju, ko se je britanska kraljica Viktorija leta 1840 poročila z belo vlečko – odtlej so hotele biti vse neveste vsaj en dan kraljice.
Čeprav je bela hladna barva, daje vtis vedrine, svetlobe in širjenja, sreče, ki je nalezljiva in se množi. Zadovoljen, prešerno nasmejan človek ima poseben žar, lesk v očeh. Bela širi, povečuje, ponazarja moč, zmago ali vsaj nekoga, ki ima prvo potezo – v šahu ta pripada igralcu, ki igra z belimi figurami. ‘Beli‘ je človek, ki v življenju stopa po poti svetlobe, zato pa tudi žanje srečo. To pravilo ima nekaj izjem – nekdaj so imeli Kitajci, denimo, barvo za nesrečno, saj so jo povezovali z zimo in umirjanjem. Z belo zastavo se vojak vda, prizna poraz. Mar bela poročna obleka pomeni predati se, se odpovedati imenu in neodvisnosti?
Mleko, kosti
Dobra pravljična bitja, na primer enorog, izžarevajo belo svetlobo. Enorog seje strah in trepet v srca navadnih ljudi, udomači ga lahko zgolj brezmadežna, devica. Belina, podobno kot enorog, ponazarja hrepenenje po čistosti, preprostem, mirnem, a tudi sijajnem življenju brez madežev, brez (spolnih) nagonov.
Barva sveže zapadlega snega ponazarja čisto, jasno, zdravo in dobro. Kdor je pravičen, je čist, bel. Kdor svoje telesnosti, mesenosti ni potlačil, zanikal, ampak jo je obrzdal in presegel, je prav tako bel. Androgin. Nekdo, ki je prišel iz svetlobe, duh (duša). Tradicionalna oblačila mojstrov vzhodnjaških borilnih veščin so bela. Ponazarjajo bojevitost, vendar ne takšne, ki bi izvirala iz telesne moči, ampak ono, ki izhaja iz duhovne zrelosti.
Belo je mleko, ki nas hrani, ko pridemo na ta svet. Sijoči so sončni žarki, brez katerih ni življenja. Beli so angeli, a tudi demoni. Bele čarovnice sejejo blaginjo, srečo in zdravje. Že v starem Egiptu je belina ponazarjala tudi božansko svetlobo. Glasnik boga Sonca je beli bik.
Kosti, živalske in človeške, čez čas, izpostavljene naravnim elementom, postanejo slepeče bele. Bela je potemtakem tudi smrt, konec, praznina, nič, iz katerega smo prišli in v katerega se vrnemo. Po ljudskih izročilih na vseh koncih sveta iz vseh zgodovinskih obdobij prikazovanje belih živali naznanja, da bo kdo umrl. Tudi sanjske podobe, zavite v belino, naznanjajo smrt, podobno kot je krajina pod snegom videti mrtva, brez življenja.
Zdravje in vednost
Po izsledkih psihologov bela barva nekatere privlači, druge odbija, odvisno od tega, kaj jim pomeni. Prvim ponazarja čistost, stremenje k nesnovnemu, duhovnemu, brezmadežnemu, dobremu in pravičnemu. Navadno jo dojemajo kot ideal, ki pa ga nikoli ne morejo res doseči ali vsaj ne dolgo ohranjati. V bela oblačila se odevajo ljudje, ki se nočejo sprijazniti s tem, da je slehernik obsojen na človeškost, mesenost, ponorelost vsakdanjega sveta in življenja. Bela oblačila od nog do glave lahko odbijajo ljudi, ki jim ta barva pomeni hladnost, sterilnost, tudi smrt, konec in praznino.
Delovna oblačila zdravnikov pa tudi mesarjev so bela. V tem primeru barva ponazarja avtoriteto, zadržano odmaknjenost, čistost, nedotakljivost. In vendar, nič ne more biti belo v nedogled. Človek prej ali slej, ker pač živi, tudi greši in se umaže. Enako velja za barvo snega v delovnih in bivalnih prostorih. Čeprav je bela med bolj priljubljenimi barvami opleska, tako rekoč zapovedana je v bolnišnicah in znanstvenih laboratorijih, kot prevladujoča barva daje vtis hladnosti, celo neživljenjskosti. Je pa dobro ozadje, ko želimo izpostaviti lepoto slike, obešene na steno, ali kipa, ki stoji pred njo.
Belo barvo pri opremi prostorov in oblačilih pogosto kombiniramo s črno. Ta kombinacija hkrati ponazarja dobro in zlo, svetlobo in temo, a tudi jin in jang, vesoljni prapočeli, ki sta drugo z drugim v dinamičnem ravnovesju.
V zdravilstvu in ezoteriki prežemanje telesa in avre, energijskega ovoja z belo svetlobo, prinaša zdravje v obolelo telo, svetlobo v temo, znanje v nevednost. Zanimivo je, da so se lekarnarji nekdaj trudili, da bi bili zdravilni praški in tablete beli, kajti že barva naj bi bolnikom simbolično prinašala želeno zdravje. Sodobni zdravilci nekatera prečiščena živila, posebno beli sladkor in belo moko, predstavljajo kot strup, saj so bila v procesu prečiščevanja živila osiromašena za marsikatero hranilo.
Belina pri meditaciji
Meditacija na belo barvo je dobrodošla ljudem, ki bi hoteli doseči miselno jasnost, zbranost in okrepiti moč notranjega glasu. V meditativnem položaju – sede ali leže, poglavitno je, da je hrbtenica vzravnana, položaj telesa pa dovolj udoben, da lahko človek v njem vztraja, dokler traja meditacija – naj bi si zamislili, kako z vsakim vdihom najprej svoje telo od nog do glave, nato pa še energijski ovoj, polnimo z bleščečo, s sijočo belo svetlobo. Za čistost misli si lahko zamislimo, kako z neba v našo glavo sveti žarek vednosti, modrosti, ki postaja vse močnejši, dokler povsem ne osvetli teme, nevednosti. V meditaciji si lahko pred zaprte oči prikličemo tudi predmet bele barve. Ko ga povsem jasno in živo ‘vidimo‘, odpremo oči, se ozremo po prostoru in pustimo, da opazimo bele predmete, površine.
