BOHINJSKA BISTRICA – V sobotnem dopoldnevu se je v bohinjskem kotu še ponujalo sonce, čeprav so se s primorskega konca že smukali temni oblaki. Na terasi sedeča družba, ob kateri smo bili, je modrovala o tragičnem dogodku pred 12 urami.
»Samo dva človeka poznam, ki znata tako loviti ribe, kot jih je Simon Topalović,« je o žrtvi prometne nesreče pred Savico, majhno vasjo med Bohinjsko Bistrico in Ribčevim Lazom, dejal pokojnikov prijatelj. V petek zvečer je Topalović, kolegi so ga klicali Šime, s svojo drobno kio pride krenil iz Bohinjske Bistrice v smeri Ribčevega Laza. V vasici Kamnje, ki je pred Ribčevim Lazom, je živel in najbrž je bil namenjen domov, a žal ni prispel. Njegovo vozilo je pred Savico odneslo na nasprotni vozni pas, kjer je silovito trčilo z lokalnim avtobusom. Vozili sta obstali na mestu, prihiteli so reševalci in gasilci, toda kljub oživljanju voznik osebnega avta trka z nasproti vozečim avtobusom ni preživel.
Policisti, ki so v petek zvečer na območju Bohinja obravnavali prometno nesrečo s smrtnim izidom, so med drugim zapisali: "Starejši voznik avtomobila, ki je na kraju dogodka umrl, je vozil iz smeri Bohinjske Bistrice proti Ribčevemu Lazu, avtobus pa v nasprotni smeri. V avtobusu je bil poleg voznika še en potnik, nihče od njiju pa po podatkih ni poškodovan. Vozili sta čelno trčili, okoliščine kažejo na odgovornost voznika osebnega avtomobila za nesrečo. Promet je bil oviran med 20.20 in 00.30."
»Njegov oče je bil oficir jugoslovanske armade v Sloveniji, bil je na delovnem mestu v ljubljanski vojašnici in Šime je odraščal v Zeleni jami. Bil je navdušen privrženec ragbija, igral ga je Rugby klub Ljubljana,« je povedal Tomaž Žagar, ki je pokojnega čisto po naključju spoznal v kampu, ko sta šotorila drug ob drugem.
»Imela sva osemnajst let in najino prijateljstvo je bilo trdno do zadnjega. Včeraj naj bi se srečala, pa sem bil zadržan. Bil je izjemen gornik, poznal je precej skritih kotičkov visokogorja in skupaj sva pred desetletji celo dvakrat pomagala pri izvedbi vašega pohoda Sto žensk na Triglav. Bil je tudi izvrsten turni smučar, hkrati je oboževal morje. Bil je skiper na jadrnici in član krajevne organizacije ZZB NOV, v bohinjskem koncu nas je prek dvesto članov.«
Izjemen ribič
Topalović, letnik 1953, je bil po poklicu elektrikar, sprva je delal na železnici, potem v tovarni zaves Velana. »Pustil je tovarno in po domovih popravljal grelnike vode. Leta 1990 se je priselil v bohinjski kot, delal je v lokalni gradbeni firmi, pa potem v penzionu Rožič, zaposlen je bil tudi pri meni, v moji firmi,« razgrne Žagar. Nato družbo med pogovorom o Simonu oziroma Šimetu zanese nazaj na ribištvo: »Bil je pravi mojster za lov na jezersko zlatovčico, bil je prava legenda. Še zdaj je njegova oprema za ribolov na Krnu, iz Krnskega jezera jih je metal ven kot za stavo.« Žagarjev še pove: »Ribolova naju je naučil ribiški čuvaj v Medvodah. Znanje je Simon nato še nadgradil.«
Nato Boris Rožič iz najbolj znanega bohinjskega zasebnega penziona doda: »Vsi so ga poznali, od farjev, ribičev, politikov do policajev. Bil je prava faca. Pa še nekaj: knjižnica v Bistrici je sčasoma postala premajhna zanj. Vsak teden je prebral najmanj eno knjigo. Še v Radovljico v knjižnico se je vozil po knjige. Bil je izjemno načitan.«
Kot izvemo, Šime ni imel družine: »Ima sorodnike v Švici in v Beogradu, drugi nam niso znani, nikoli ni omenjal nobenih sorodnikov, le polbrata in polsestro.« Simona Topalovića bo nekdo moral pokopati, pa smo na terasi Penziona Rožič od Tomaža, Borisa, Frenka in Blaža, njegovih najboljših prijateljev, slišali: »Za njegov dostojni pogreb bomo, če ne bo šlo drugače, poskrbeli mi, njegovi dolgoletni kolegi. Če svojci ne bodo imeli nič proti, ga bomo pokopali v Bohinju, stroške pa bomo prevzeli sami.«
Kolegi menijo, da se je prometna nesreča, ob kateri je izgubil življenje njihov Simon, zagotovo zgodila zato, ker je za volanom zaspal. V zanj desnem ovinku, ki se je spuščal po klancu navzdol, je zato zavozil naravnost in trčil v nasproti vozeči avtobus. Šimetu, ki je imel velik krog znancev in prijateljev na bohinjskem koncu, so na mestu, kjer jim ga je usoda iztrgala iz njihove bližine, že v ranem sobotnem jutru prižgali svečko.
