Stvari nikoli več ne bodo takšne, kot so bile doslej. V dneh in tednih po terorističnih napadih v osrčju Amerike so javnomnenjski voditelji, komentatorji, novinarji, politiki to poved ponavljali kot mantro. V različnih pojavnih oblikah, seveda. Druga priljubljena različica je bila, da se je svet za vedno spremenil. S tem so Američani, prepričani o formuli svet = ZDA, sicer ciljali le na svojo državo, toda dejansko se je z 11. septembrom 2001 spremenil ves svet.
Neverjetna slika na ekranu
Napadi so me, zmedeno od časovne razlike, saj sem se dan prej v New York ravno vrnila s počitnic v Sloveniji in Dalmaciji, našli v postelji. Podaljševala sem alarm na budilki, pri čemer sem v polsnu manično preračunavala, koliko časa prej moram oditi od doma v East Villageu, da bi pravočasno odprla modni butik v Noliti.
V realnost me je brutalno katapultiral klic prijatelja, ki me je nadrl, naj takoj prižgem televizijo. Da sta dve letali v World Trade Centru. Ja, v Svetovnem trgovinskem centru. In je prekinil zvezo. Ne vem, o čem točno sem razmišljala, medtem ko sem se vlačila v dnevno sobo, da bi prižgala televizijo, a spomnim se prvega stika s podobo na zaslonu. Podobo dvojčkov, iz katerih se je valil orjaški in gost dim. Obstala sem. Glasovi televizijskih poročevalcev in voditeljev so se stopili v brezoblično kakofonijo. Vedela sem, da ne bo nič več tako, kot je nekoč bilo. Za nikogar.
Ujeta v stanovanju
Kmalu je po spletu, elektronski pošti in med najbolj psihotičnim teve poročanjem, kar si ga je mogoče zamisliti, začela krožiti informacija, da naj bi napade tako ali tako že pred več stoletji napovedal Nostradamus. Pozneje se je izkazalo, da je nekdo malce priredil eno izmed njegovih preroških šestvrstičnic, tako, pač, da je pridobila tisti wow učinek. Da je postala viralna, kot bi rekli danes.
Prerokbe, takšne in drugačne, so se nizale druga za drugo kot biseri v ogrlici. Težko je bilo dihati zaradi njih. Še težje je bilo ohraniti mirno kri. Če sem iskrena, mi je izdatno pomagala konoplja. Če je ne bi bilo, bi se mi najbrž v prvem tednu po napadih povsem zmešalo. Preživela sem jih namreč doma ob stalni spremljavi CNN, ABC, NBC, NY1 in drugih televizijskih postaj, ob vztrajnih opozorilih pred nepotrebnimi izhodi ven, pred morebitnimi strupi, ki da bi lahko bili v zraku, pred prižiganjem klimatske naprave, pred nadaljevanjem življenja. Kot divja žival, ujeta v past, sem merila stanovanje, korakala gor in dol, dremala na kavču, zvita v klobčič, in čakala na znak, ki bo prinesel odrešitev. Čakala sem informacijo o tem, da je živeti spet varno.
Prelomnica
Te informacije nikoli ni bilo. Še danes je ni. Teroristični napadi 11. septembra so bili namreč prelomnica, dan, ko se je vse za vedno spremenilo.
Vse, kar mednarodno skupnost teži danes, izvira ali pa je dobilo nov zagon tega grozljivega dne. Tedaj je veter nosil vonj po smrti, razdejanju, uničenju, vojni, sovražnosti, danes pa prav to in še več živijo milijoni ljudi.
Bližnji vzhod je po zaslugi povračilnih ukrepov pod taktirko ameriškega predsednika Georgea Busha, ki so dokazano temeljili na lažeh, postal kot sod smodnika sredi minskega polja. Kar je bila včeraj Al Kaida, je danes Isis. Kar je bil včeraj Osama bin Laden, je danes ta ali oni vrhovni poveljnik samooklicane Islamske države. Kar je bil včeraj neutemeljeni sum o morebitnih strupih, podtaknjenih na letalu bombi v New Yorku, so danes dokazani napadi s kemičnim orožjem v Siriji, Iraku, Afganistanu in še kje.
Umik
Reke beguncev, ki so v minulih letih preplavile Evropo, izvirajo z Manhattna in iz Washingtona. Prav tako tam koreninijo današnje nestrpnosti, rasizem in ksenofobija. Tam so doma napadi v Parizu. Tam se napaja družbena radikalizacija.
Teroristični napadi so marsikoga pahnili v premislek o lastni eksistenci. Mene so pognali v pakiranje življenja v kartonaste škatle, vrnitev domov in na študij novinarstva. Danes kot sveže pečena mati na enoletnem plačanem dopustu izlivam spomine prek prstov na zaslon. Če bi ostala v Ameriki, bi po rojstvu otroka dobila dvanajst (skoraj gotovo) neplačanih tednov dopusta. Kdo ve, kaj bi počela, a najbrž ne bi bila novinarka.
Hvaležna sem si, da sem izbrala umik. Bil je pravočasen in nikoli doslej ga nisem obžalovala. Enajstega septembra se je namreč spremenil svet.
