KANAL – Po vaseh nad Kanalom ob Soči, kamor sicer vodijo asfaltirane, a ozke ceste, kjer so žive le še posamezne hiše, je bilo minulo nedeljo po dolgih letih spet slišati značilne zvonce Liških pustov. Tako rekoč vrnili so se v vasi, od koder prihajajo, a je čas naredil svoje, prav tako tudi sicer lepa, a za življenje nič kaj prijazna pokrajina tik ob italijanski meji.
Dvesto različnih mask
Pridružili smo se prešernemu razpoloženju ta lepih in ta grdih ter drugih pustnih likov, ki jih je pri življenju ohranil Branko Žnidarčič iz Kanala ob Soči. Njegovo delo in tradicijo nadaljuje sin Dejan, ki nas je sprejel v pritličju stare kanalske hiše, kjer je mali muzej Liških pustov in drugih mask širšega območja.
V dneh, ko se približuje pust, se iz hiše Branka Žnidarčiča slišijo zvoki kladiva, ki udarjajo po bakreni ali aluminijasti pločevini. Še vedno ohranja to pustno tradicijo, saj je z njo povezan od mladih nog in iz domače vasi Markiči pri Ligu. Z maskami Liških pustov se je srečal že v otroških letih. Svojo prvo masko je naredil že pri dvanajstih letih, danes pa jih je v njegovi hiši v Kanalu več kot 200 različnih.
Že kot deček se je udeleževal pustovanja. To je bilo v njegovi domači vasi, po preselitvi v Kanal pa je maskiranje sicer začasno opustil, vendar nanj ni pozabil. V začetku 80. let je po spominu iz mladosti in po ohranjenem primerku izvirne maske, ki jo je pobral iz smeti, začel izdelovati aluminijasta naličja ter maske ta grdih s kožo, rogovi in cunjasto opremo. To so namreč na hlače in na suknjič prišiti narezani trakovi različnega blaga.
Iskanje po skednjih in kleteh
Sprva so se napravili le z nekaj prijatelji in gostovali v Novi Gorici in celo na Koprskem. Pozneje je s pomočjo slikarja in narodopisca Pavla Medveščka, sorodnikov in prijateljev sčasoma rekonstruiral in oživil še druge tradicionalne like nekdanjega pustnega svatovskega sprevoda. Medvešček je imel izjemen posluh za zapisovanje, prav tako je bil dober risar. Tako je pred pozabo ali propadom ohranil številne pustne like, ki jih je zelo natančno popisal in vse tudi narisal. Branko Žnidarčič, ki je gonilna osebnost in vodja Etnološkega društva Liški pustjè, je iz skednjev, podstrešij in kleti hiš sorodnikov zbral stare in zdelane maske iz pločevine ter jih v svoji delavnici oživil.
Po ogledu muzeja nas je Dejan Žnidarčič povabil, naj se pridružimo njihovi skupini, članom Etnološkega društva Liški pustjè. Zapeljali smo se visoko nad Kanal, najprej v Lig in nato po okoliških vaseh Markiči, Bajti, Ukanje, Britof, Strmec in Lovišče. Kot pravi raziskovalka pustnega dogajanja na Liškem Darja Skrt, je razmeroma zaprto liško območje na meji z Benečijo v Italiji po drugi svetovni vojni doživelo velik demografski zlom. Ljudje so se množično izseljevali, vasi in zaselki so se praznili. Edino v Ligu, prej vasici, se je po potresu leta 1976 in po izgradnji tovarniškega obrata Iskre povečalo število prebivalcev.
Z odhajanjem ljudi v dolino, tako rekoč s trebuhom za kruhom, so se praznile hiše, s tem pa so se za dolgo vrsto let pritajile različne šege, med drugim tudi pustovanje. Tokratni obisk liških maškar je bil za vse, ki so ostali na vasi, veliko presenečenje in pravi pustni praznik.
Uporabljali kar vojaške menažke
Kot daven spomin, kot duhovi iz davnine so se ob pustnem času pojavili Liški pustjè ter nas s svojo magično močjo povezali z naravnimi in nadnaravnimi silami tega časa. Tokrat so zares in z veliko zagnanosti obudili in oživili tradicionalne like nekdanjih pustnih šeg tega nekoliko skrivnostnega območja Kanalskega Kolovrata med dolinama rek Soče in Idrije. Tu so se obdržale značilne maske z naličji iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine. V ustnem izročilu je med mnogimi spomini na nekdanje šege in običaje ljudske kulture ostal živ tudi spomin na raznolike šemske like, ki jih je v 50. in 60. letih 20. stoletja opisal Pavel Medvešček.
Prav naličja iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine so posebnost Liških pustov ali maškaronov. Nekoč jih je menda delal kotlar iz Velendola in posamezne maske so se ohranile do 70. let prejšnjega stoletja, ko je bilo območje že tako izseljeno, da je maskiranje zamrlo. Po prvi vojni so maske izdelovali iz aluminijaste pločevine vojaških menažk, italijanskih gavet.
Kako bi opisali čudoviti pustni sprevod in liške pustne like? »Pred nami zaživi pustni svatovski sprevod: spredaj gresta ta lep in ta lepa – pustna ženin in nevesta, ki oznanjata začetek novega življenja,« nam je ob sprevodu po vaseh povedala Inga Miklavčič Brezigar, upokojena sodelavka Goriškega muzeja, ki je poznavalka pustne tradicije teh krajev. »Spremljajo jih ta grdi pusti, z masko iz ovčje kože in rogov, ki ob trušču zvoncev tekajo s kleščami po vasi. Tu je pustica z metlo, ki pometa po hiši, poleg je pustica z dojenčkom, ki v hiši milo prosi mleka za bolno dete. Daj-dam je potujoči vaški krošnjar, berač v koš nabira darove, medtem ko žandar skrbi, da vse poteka po določenem pustnem redu. Imajo celo zdravnika, seveda pa je tu še muzikant, ki pridno razteguje harmoniko in v pustnem sprevodu ne sme manjkati.«
