S smučmi h krstu in na grob

Bloška planota, na nadmorski višini med 720 in 800 metri stisnjena med Notranjsko, Cerkniškim poljem in Loško ter Ribniško dolino, je zibelka slovenskega smučanja. Tam menda pri sleherni hiši z občutkom hranijo prave bloške smuči, tiste brez koščka železa, po večini narejene iz bukovine, včasih iz brezovega, javorjevega ali jesenovega lesa in le tu in tam iz češnjevega, iz brestovine in hruškovine. Z velikim ponosom jih pokažejo ob največjem krajevnem dogodku, na tradicionalnih Bloških tekih. Minulo nedeljo so potekali že 25. v samostojni državi. »Te starodavne, na katerih smo, so replika izvirnih, a bi, če bi bilo treba, še kako dobro tudi danes služile svojemu namenu. O, ja, tudi na eni dili znam drsati,« se pohvali Elizabeta Anzeljc, ki je skupaj z Francem Širajem in Marjanom Ivančičem pretekla častni krog, nekakšen uvod v že 25. smučarki tek.
Letos se na sedem- in 20-kilometrsko progo podalo 285 tekačev vseh starosti. Tudi zmagovalca, pri članih je najhitreje tekel Mato Poklukar, pri ženskah pa Petra Race, je med potjo prevzela pravljična belina. "Zadnjič sem po zasneženem drnu in strnu Blok tekla pred desetimi leti, ko je bil otrok še v vozičku. Ta zmaga je nekaj posebnega," je bila kajpak zadovoljna Petra.
»Svojčas jih je smučarska zibelka, Bločani pač veljamo za najstarejše smučarje Alp oziroma srednje Evrope, privabila več kot tisoč. Prvega teka se je udeležilo skoraj 900 tekmovalcev. Ker so hoteli teči tudi nekateri nekdanji borci in vojska, je bil leta 1977 uveden še Dakijev maraton na 15 kilometrov. Takrat je bilo na startu 1266 tekmovalcev, med njimi vojaki JLA v uniformah, na vojaških smučeh in s puškami na ramah. Danes je udeležba po dveletni prekinitvi zaradi skopih zim res nekoliko bolj pičla, tudi zaradi bližnjega Cerkniškega pusta, a je generacijska pestrost zagotovo stvar, ki daje tekom posebno žlahtnost," je v sončni nedelji oznanjal pronicljivi poznavalec bloške zgodovine Polde Mišič.

V preteklosti so bile smuči za trdožive Bločane, ki živijo v 46 zaselkih in vaseh, edino prevozno sredstvo do središča Nove vasi oziroma Velikih Blok. Doma narejene so rabili za vse mogoče opravke: s smučmi so vijugali v gostilno, v trgovino, k maši, na lov, na smučeh so botri nosili novorojence h krstu in na posebej prirejenih so peljali pokojnika v krsti na vaško pokopališče. Ob metrskih zametih drugega prevoza pač ni bilo.

"Kot mlada medicinska sestra sem bolnim vaščanom pomoč ponujala na smučeh. Počasi sem rinila navzgor, hitreje pa navzdol," je ponosno žarela Marjana. Za te bloške dile se je udomačilo ime smeči ali smuklice, za odrivanje in vožnjo med ovirami, to so bile največkrat smrečice in drugo drevje na poti v dolino, pa so uporabljali kole med nogami.