Zelene zmaje premagali policisti in Mariborčani

LJUBLJANA – Skozi gruče začudenih tujih turistov na ljubljanski tržnici se je v zgodnjem sobotnem popoldnevu prebijal prvi mož prestolnice in spraševal: »Kva dogaja?« Policist mu je odvrnil, da po mestu razgrajajo nogometni huligani, in Zoran Janković je modro pobaral še: »Pa so moji Mariborčani ali Ljubljančani?«

Njegovi Mariborčani so tistega 17. oktobra 2009 na nogometni zelenici z 1:0 namahali Ljubljančane, edini je mrežo v – za Jankovića – najlepšem mestu na svetu zatresel tedaj novi kapetan vijolic Marcos Tavares. In tistega dne so kronisti poročali tudi, da so Olimpijini navijači doživeli še en poraz, saj so jih najprej v obdelavo vzeli mestni policisti, nato pa so kar 53 od njih (od tega kar 30 mladoletnikov) še pred tekmo odpeljali na hladno.

Nikoli ni bilo pojasnjeno, ali so incident res zakuhale Viole – navijači Maribora torej –, ki so bojda prišli izzivat nasprotnike iz Olimpijinega navijaškega tabora Green Dragons na njihovo zbirališče pred Prešernovim spomenikom. Toda po petih letih se je zaradi vsesplošnega ravsa med zelenimi zmaji in policisti (ti so pendreke kajpak uporabili po noti zakona) pet mladeničev soočilo z realnostjo, da morajo na sodišče kot obtoženci.

Tožilci so neizprosni; zaradi poskusa preprečitve uradnega dejanja jih lahko doleti do pet let zapora, saj so – je slišati o obtožbi – kot člani navijaške skupine Green Dragons tekli proti policistom in v njih metali pločevinke, steklenice ter polne plastenke, se postavljali v borbeni položaj ... Jure Soklič je enega od uniformirancev mahnil po hrbtu, drugega tolkel po čeladi, nato pa jel bežati, da so ga policisti komaj ujeli, in ko so ga, je do njih pritekel Miha Rojc. Tudi ta je udaril uniformiranca, v drugega pa se je že zaletel Peter Premk, ki si je nato skupaj z Markom Škufco še drznil zamahovati proti uradnim osebam in eno od njih tudi obrcal, z brco v policijsko nogo pa se je seznamu grešnikov pridružil še Slavko Glivar.

Od peterice obtoženih sta na predobravnavni narok pred ljubljansko okrožno kazensko sodnico Dejano Fekonjo prišla le Glivar in Premk, slednji pa jo je takoj razhudil z besedami, da bi rad odvetnika, »saj nisem vedel, da bo to prišlo tako daleč«.

Ton glasu dame v črni kuti je postal pričakovano oster: »Česa niste vedeli? Pred koliko leti ste dobili obtožbo?! A mislite, da so jo tožilci napisali kar tako? V redu, ugodila vam bom, a če naslednjič ne pridete z odvetnikom ... Če ne pridete, bom po vas poslala policiste!« »Pridem,« je obljubil Premk in odkorakal domov. Glivar je medtem že spoznal, da s to sodnico ne bo mogel češenj zobati, zato je komaj slišno pripomnil, da bi si tudi on morda omislil odvetnika, saj ni vedel, da ga lahko doleti kar pet let zapora ... V naslednjem hipu je poskušal še zamencati, da se ni dogajalo ravno tako, kot je zapisano v obtožbi, nato pa uvidel, da bo najmodreje, če kar obmolkne, in da bo še bolje, če dahne: »Priznam.« V zameno za priznanje krivde jo je odnesel z 10 meseci pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let. »Razumete?« je bilo sodničino zadnje vprašanje. Ni delovalo, da je, zato je dobil še poduk: »To pomeni, da sem vam zagrozila s kaznijo. Od danes morate biti tri leta pridni, če pa v tem času storite novo kaznivo dejanje, greste takoj za 10 mesecev v zapor.«