KRANJ – Štiri mesece po krvavem strelskem pohodu 69-letnega upokojenega mizarja Marjana Ovina iz kranjskega predela Stražišča, v katerem je ustrelil dva soseda, zakonca Benedik, svaka, sestro in sebe, se je življenje na srednje veliki Matevževi kmetiji vrnilo v utečene tirnice, le da gospodar, 43-letni Albin Benedik, ki je dobil dva strela v trebuh in po enega v levo nogo in hrbet, še vedno okreva ter ne sme in ne more opravljati nobenega težjega dela. A vseeno je vesel, saj je tudi zadnji kontrolni pregled pri travmatologu dr. Marku Jugu v ljubljanskem UKC pokazal, da zdravljenje uspešno poteka, zato se nadeja, da se bo po še eni operaciji na kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo lahko čim prej vrnil na delovno mesto v kranjski Savatech in poprijel za vsa kmečka opravila na domačiji, polju, travniku ali v gozdu. Zdaj vse breme za delovanje mlečno-živinorejske kmetije s 30 glavami govedi sloni na ženi, 36-letni Andreji, ki si je skorajda že povsem opomogla po strelu v desno nogo, in njeni tašči, 66-letni Mariji Benedik, na pomoč pa jima priskočijo še Albinovi bratje Franci, Martin in Darko ter njihovi otroci.
Na srečo se je vse dobro končalo
»Na srečo se je vse dobro končalo in tudi spomin na usodno dogajanje na dvorišču naše kmetije 19. septembra lani vse bolj bledi, vendar čisto pozabljen ne bo nikoli. To velja tudi za Andrejine in Albinove otroke Anjo, Domna in Marcela, čeprav je malce strahu občasno še čutiti,« pravi njihova stara mama oziroma na kratko kar mama Marija, ki je neizmerno hvaležna številnim dobrim ljudem, ki so jim ob tem tragičnem dogodku stali ob strani ter jim psihično in fizično priskočili na pomoč.
»Ko sta bila sin in snaha ustreljena in odpeljana v UKC v Ljubljano, sem ostala nemočna, sama s tremi vnuki in polnim hlevom živine. Na molžo se nisem spoznala, saj jaz skrbim predvsem za gospodinjstvo in druga drobna opravila na kmetiji, zato sploh nisem vedela, kako naj se lotim dela v hlevu. Dvakrat na dan je bilo treba pomolsti sedemnajst krav in vsak drugi dan oddati približno 350 litrov mleka. A ker so nam delavci firme Ravnikar iz Potoka pri Komendi dva meseca prej zmontirali novo molzno napravo, sem jih poklicala in prosila za pomoč. Njihov odziv je bil neverjeten: takoj so prišli in nato kar – po dva ali trije – 45 dni zjutraj in zvečer pomolzli pa tudi skidali gnoj, natrosili steljo in položili krmo v jasli. Andrej in Jure Ravnikar, Matija Kepic, Domen Hudmal in Žiga Gašpirc so res izvrstni fantje.
Hvaležen sosedom in zdravnikom
Prav tako se moram zahvaliti veterinarju Mitji Sajevicu in nečaku Slavcu Benediku, vsem sosedom, znancem in prijateljem ter mnogo vaščanom, ki so nam na kakršen koli način pomagali. Enako so se izkazale učiteljice stražiške osnovne šole, še posebno Simona Jereb. Izrecno pa bi rada omenila osebje kliničnih oddelkov za travmatologijo in abdominalno kirurgijo UKC Ljubljana, zlasti dr. Juga, dr. Severja in dr. Omejca, ki je s hitrim in požrtvovalnim operativnim posredovanjem sinu rešilo življenje in s tem kmetijo,« je pripovedovala presrečna Matevževa Mici, medtem ko je v kuhinji pripravljala kosilo za ta mlade in vnuke (vseh ima osem), ki so ob našem odhodu začeli prihajati iz šole.
Navzlic grozljivi preizkušnji, ki jo je zaradi sosedovega brezumnega streljanja preživela ta stražiška kmetija, vsi njeni člani z velikim optimizmom gledajo v prihodnost, ki jo vidijo v obdelovanju 12 hektarjev lastne in najete zemlje ter reji krav mlekaric frizijske pasme v lani obnovljenem in povečanem hlevu.
»Čeprav sem že zelo dober, si želim le še to, da se bom čim prej tako pozdravil, da bom spet lahko normalno delal,« pravi nasmejani gospodar Albin Benedik.
19. septembra 2012
Na strelskem pohodu je sodnik porotnik Marjan Ovin najprej streljal na soseda Albina in Andrejo Benedik ter ju ranil, nato šel do sestre in svaka Bože in Jožeta Koširja – sestro je umoril, svaka pa ranil – ter na koncu sodil sebi. Nekateri sosedje so celo videli, kako je šel Ovin s pištolo zastava M57, kal. 7,62, po naselju in jo vmes polnil. Hiša, kjer je živel strelec, stoji na vrhu Stražišča, na prvi pogled se zdi, da jo je gospodar pred leti prenehal vzdrževati. Marija Benedik je po streljanju zbirala utrinke preteklosti v sosedstvu z Marjanom Ovinom: »Ko je Ovin prvič prišel k nam, se je prišel menit za zemljo, kjer danes stoji njegova hiša. Prav mi smo mu jo prodali, prva leta smo bili prijatelji, v dokaj dobrih odnosih je bil tudi z drugimi v okolici, nato pa se je v nekaj letih sprl praktično z vsemi sosedi, najbolj pa z nami. Ne bi o vzrokih za to, ampak nas je imel res najbolj na piki, sploh ko smo zidali silos in je k nam nenehno pošiljal neke inšpekcije.« »Marjan je dejal, da bo, če mu bodo šli rezat noge, postrelil vse Benedikove in Ovinove,« dan po tragediji pove njegov polbrat Bine Ovin. Z bratom, ki je živel nekaj sto metrov stran, sta bila povezana, a ne preveč tesno, saj je bil Marjan tisti, ki je moral vedno imeti prav: »Če je bila stvar črna in sem rekel, da je črna, pa je Marjan trdil, da je bela, je morala biti bela in amen. Tak je bil. Kot vem, je šel v bolnišnico na Jesenice na operacijo, morali bi mu amputirati prste ali celo del noge, in ko je izvedel, da operacija res bo, je menda zdravnikom dejal, naj ga izpustijo za dan ali dva domov, da bo registriral avto in uredil neke reči na banki. Pa je potem storil to, kar je večkrat na glas povedal, da bo naredil, če mu bodo hoteli zaradi bolezni odrezati nogo.«
Marjan Ovin, ki je bil dve desetletji sodnik porotnik na kranjski sodniji, se je po streljanju na Benedikove s svojim oplom odpeljal do sestre Bože, ki mu je kuhala, odkar je bil ločen. Kot smo lahko izvedeli, naj bi njeno negibno telo, v katero je Ovin sprožil dva strela, našli na tleh s telefonom v roki. Pravijo, da je Ovin prišel do sestre in povedal, kaj je storil Benedikovim. Takrat je njegova štiri leta starejša sestra vzela v roke telefon, da bi poklicala policijo, a jo je brat hladnokrvno ustrelil. Ko je svak Jože Košir to videl, je poskušal zbežati skozi okno, a je Ovin 77-letnika dvakrat ustrelil v hrbet. Potem je cev usmeril nase in pritisnil. Zadnjič.
