BERN – »Valentina, Valentina, Valentina?!« je v petek okrog pol enajstih dopoldan odmevalo po dolini Lauterbrunnen v Švici. Umrla je 37-letna slovenska base padalka Valentina Rotar.
Bila je preblizu stene
Pivčanka ni mogla slutiti, da bo to njen zadnji dan, ko je v zgodnjem jutru v družbi dveh prijateljev prispela v to dolino, ki je sanjska za vsakega baserja. Ni bilo prvič, da je obiskala ta baserska nebesa, kot zaljubljenci v ta šport imenujemo dolino, v kateri se pod masivnim vrhom Jungfrau dičijo prepadne stene. Ena od teh je bila zanjo usodna.
Prek približno 600-metrske stene, z exita po imenu High Nose, se je že kot ničkolikokrat pognala kot tretja. Lep stabilen skok, uspešen prehod v polet, potem pa se je zgodilo. Kot da bi se na lepem ustavila in padla samo še navzdol in ne naprej. Ko je ugotovila, kaj se dogaja, je sicer še izvrgla padalček, ki je s seboj potegnil vrvice padala, a bilo je preblizu stene. Udarec je bil silovit. Za Valentino ni bilo pomoči.
Z njeno smrtjo se ni sprijaznilo niti vreme
Nekateri se sicer tolažijo, da je umrla, ko je počela tisto, kar je imela najraje, ampak za potrte starše, ki so izgubili vse, je to nekaj, česar ne bodo nikdar sprejeli. Z njeno smrtjo se ni sprijaznilo niti vreme. Še dolgo po tistem, ko je odšla, je skoraj nenehno deževalo, kot da je vreme hotelo sprati žalost in solze z obrazov prijateljev, ki so bili ob njej.
Šele včeraj se je izza oblakov, dežja in megle sramežljivo priplazilo sonce in pregnalo deževne oblake. Kakor da bi nam Valentina hotela reči: »Zdaj sem odšla, lahko se igrate in skačete naprej.«
Ni ji žal, da je skakala
Dolina Lauterbrunnen je res meka za baserje, ampak le za tiste, ki se stvari lotevajo s pravega konca. Valentina je bila zagotovo izkušena in pripravljena. Letos je naredila že več kot 40 skokov, kar je več, kot jih naredi marsikateri drugi baser. Na žalost ji ni bilo usojeno.
Zagotovo lahko rečemo, da je imela Valentina polno življenje. Resnično je živela trenutke do maksimuma. Počela je stvari, ki jih navadni smrtniki ne. Padalstvo in base sta ji dala vse in ji tudi vzela življenje. Da je to, kar počne, nevarno, je vedela, zato se je še prav posebno skrbno pripravljala pred vsakim skokom in vselej je naredila vse, da se ji ne bi kaj zgodilo. Zavedala pa se je, da baserji nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. Toda Valentini, kjer koli je že zdaj, ni žal, da je skakala.
Žalostno bo, ko bosta prijatelja v Slovenijo pripeljala njeno žaro. Vsi se je bomo spominjali kot vselej nasmejanega dekleta, še posebno je bilo njeno srečo opaziti po vsakem uspešno izpeljanem skoku. Takrat se ji je na licu razlezel nasmeh, kot da bi se lotila čokolade ali sladoleda.
