Zdaj se še lep čas ne bodo; pošto v Kresnicah so v zadnjih letih oropali precejkrat (najbolj sta odmevala ropa januarja 2009 in januarja 2004), ob tem pa je bil letos januarja rop tudi v bližnji kresniški trgovini, ko so roparji nosečo prodajalko grobo in na trdo prijeli. »To je državna firma, pa poglejte, kakšno imajo: okoli hiše nimajo niti pokošeno, sramota za gospodarja. Oni na vrhu pa se kitijo z dobrimi plačami, ali je to način?« se je pridušal vaščan Janez v bližnjem lokalu Štalca. Tudi njegova druščina za mizo je zastavljala logična vprašanja, ki že leta ostajajo brez odgovora: »Kako je lahko sploh odprta pošta, če nimajo varovanja? Kaj dela tukaj država?« je spraševal Janezov sosed za mizo, drugi pa je ugotavljal: »Za helikopterje in policiste jim zdaj ni žal denarja, za eno kamero pa jim je.«
Tragedija, ki je zarezala v okolje njihove krajevne skupnosti in okoliških vasi, jih je razbesnela in užalostila. Jezni so, ker kljub vsem dogodkom v njihovi na videz idilični skupnosti nihče nič ne naredi za njihovo zaščito, žalostni, ker je odšla priljubljena krajanka, ki jo je pobil splet krutih okoliščin. Sosed družine Likovič čez cesto je po poklicu varnostnik in na zadevo gleda s strokovnega zornega kota: »Nobene varnosti ni; žalostno je, da po toliko ropih nihče nič ne zavaruje. Ne vem, ali pošta varčuje ali v čem je težava.« Razočaran je nad državo: »Tu smo oddaljeni, a na nas so kar pozabili; policista pa vidiš enkrat na vsake toliko.« Ob omembi pokojne Anice se zdrzne: »Še zdaj nismo dojeli, kaj se je zgodilo. Anica je bila zelo, zelo v redu.«
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Kaj si mislijo vnuki
