BREŽICE – Kaj imajo skupnega Kovač, cvetličarna, avtomobili, Asić, Podgrajšek in še kdo? Čeprav se na prvi pogled zdi, da nič, v resnici marsikaj.
Kovač ne kuje konja, kot bi človek pričakoval, ampak daljnega novembra pred sedmimi leti odpre Cvetličarno Martin Kovač, s. p. Po štirih mesecih dela z rožicami ga Martin Vilčnik prepriča, naj razširi dejavnost še na prodajo avtomobilov. Rečeno, storjeno. Kovač registrira še prodajo avtomobilov, Vilčniku izroči dokumentacijo, podpiše prazne liste z logotipom podjetja, prazne obrazce blagajniških prejemkov ter svojo osebno izkaznico, da jo Vilčnik fotokopira. Vilčnik vse to odnese Aleksandru Asiću, staremu znancu policije in sodišč, ki je že dlje nedosegljiv, proti njemu pa tečejo štirje postopki na sodiščih v Krškem, Ljubljani in Lenartu. In trgovina z avtomobili se lahko začne.
Treba je najti le še pravega mešetarja, ki bi prek cvetličarne, da bi se izognil plačilu davka na dodano vrednost, iz tujine uvažal avtomobile in jih prodajal naprej. Očitno je bil za ta posel najprimernejši Marjan Podgrajšek, vsaj petkrat že obsojen, proti njemu pa tečejo še štirje postopki, kajti trgovina z avtomobili je zacvetela. Podgrajšek je imel liste z logotipom cvetličarne oziroma Kovačeve prodajalne avtomobilov, nanje je natisnil račune, vse to pa je bilo priloženo izjavam o pridobitvi prevoznega sredstva iz članic EU oziroma prijavam za odmero davka na motorna vozila (DMV), na davčno in v postopkih homologacije oziroma skladnosti vozil. Sedeminštiridesetkrat naj bi Podgrajšek ponaredil listine v postopkih vlaganja prijav za odmero DMV in postopkih urejanja homologacije v imenu Martina Kovača, s. p., trikrat pa v imenu Gregorja Finka. Ponarejene in uporabljene so bile različne listine – prijave za odmero davka, vloge v postopkih pridobitve homologacije, kupo-prodajne pogodbe, naročila, računi, prijave, pooblastila in potrdila. Kovač je povedal, da se ni nikoli ukvarjal z uvozom vozil iz tujine ali s prodajo doma in da nikoli ni urejal nobene dokumentacije. Povedal je, da Podgrajška ne pozna in da nobene od teh vlog ali pooblastil ni podpisal on. Tudi Podgrajšek, ki dejanja zanika, ne pozna Kovača in ga niti ne zanima. Krivdo je poskušal zvaliti na pokojnega Marjana Studenčnika, od katerega naj bi prevzemal vozila z vso potrebno dokumentacijo in v Ljubljani zgolj urejal formalnosti glede avtomobilov.
Postopek je pokazal, da so podpisi na dokumentih Podgrajškovi ali da je ponaredil Kovačeve podpise, da je v omenjenem obdobju veliko kontaktiral z Asićem in da so tudi prodajalci in kupci vozil imeli njegove kontaktne podatke, tako da ni dvoma, da je bil glavni slamnati podjetnik prav Podgrajšek.
Njegov zagovornik Igor Zorčič pa meni, da so očitki pretirani in da ni šlo za davčno zatajitev ali pridobitev koristi, temveč le za pomoč kupcem, ki naj bi se prek cvetličarne tako izognili plačilu DDV. Za ustanovitev podjetja in nadaljnje poslovanje cvetličarne je po njegovem mnenju najbolj odgovoren Aleksander Asić, ki naj bi sodeloval s Studenčnikom, »pa tudi Kovač ni tako nedolžen, kot se želi predstaviti, saj je sam povedal, da je pričakoval nagrado, ki je ni bilo«. Kovač naj bi se zavedal, v kaj se spušča, vedel naj bi, da bodo prek njegovega podjetja poslovali drugi ljudje, od tega pa naj bi po besedah Podgrajškovega zagovornika pričakoval zaslužek.
Tožilka Andreja Haler je zaradi dolgotrajnih premišljenih in naklepnih kaznivih dejanj, Podgrajškove predkaznovanosti in postopkov, ki še tečejo proti njemu, predlagala štiri leta in šest mesecev zapora, njegov zagovornik pa se je zavzemal za manj strogo kazen, prepričan, da je njegova stranka storila eno kaznivo dejanje v nadaljevanju. Sodnica Danijela Knez Molan je nato slamnatemu podjetniku Podgrajšku prisodila tri leta in štiri mesece zapora. Sodba še ni pravnomočna.
