Umiral za rakom, zdravili so vnetje

NOVA GORICA – Naravnost šokanten je domala vsak stavek Steva Petroviča iz Solkana v zapisu pristojnim. »Po enem letu napačnega in premalo skrbnega zdravljenja sem soočen z grozljivo novico, da mi preostane le še nekaj mesecev življenja. Včasih se mi zdi, da sanjam in upam, da mi bodo povedali, da je tudi zadnja grozljiva diagnoza zgrešena ...« 
Te besede je zapisal 23. oktobra 2013. Umrl je na silvestrovo, star je bil 56 let. Vzrok smrti: pljučni rak.

V tragični zgodbi poteka kazenska sodna preiskava proti zdravniku, o njej pa bodo razpravljali tudi na pravdnem oddelku okrožnega sodišča, saj so člani Stevove družine pred dnevi vložili tožbo proti novogoriški bolnišnici.

Nič resnega

Začelo se je 10. julija 2012, ko je dolgoletni kadilec poiskal zdravniško pomoč, saj ni prišel do sape in je težko dihal. Sprejeli so ga v novogoriško bolnišnico, kjer ga je obravnaval specialist pnevmologije dr. Damjan Birtič. Točne diagnoze ni mogel postaviti in je v izvid zapisal, da jim definitivnega vzroka za pacientove težave ni uspelo razjasniti. Avgusta je bil Stevo znova hospitaliziran zaradi pljučnice, tedaj mu je Birtič povedal, da še vedno ne more določiti diagnoze, ker naj bi pljučnica dodatno zameglila klinično sliko. Že iz prvega odpustnega pisma pa je izhajalo, da je bila med možnimi tudi malignom – torej rak.

Ker diagnostike ni opravil v celoti, je Birtič zdravil absces oziroma vnetni pojav, zato mu je vztrajno predpisoval antibiotike ter ga pošiljal domov. S Stevovim počutjem je bilo čedalje slabše, družinski prijatelji iz zdravniških krogov so zaskrbljenim svojcem predlagali pregled na kliniki za pljučne bolezni Golnik, vendar naj bi Birtič Stevovi hčeri Poloni dejal, da ga bo že on poslal tja, če bo treba, za zdaj pa za to ni potrebe, saj stvar ni urgentna.

V prepričanju, da gre torej pri njem zgolj za infekt, je Stevo še naprej jemal antibiotike. Čeprav ni šlo na bolje, »sem opazil, da dr. Birtiču ni prav, da dvomimo o njegovi strokovnosti, zato sem se odločil, da ne bom šel mimo njega na Golnik«, je zapisal. Težave pa so se le stopnjevale – nepojasnjena bolečina na desni strani prsnega koša in v desni rami z izžarevanjem v prste, shujšan videz, hitro upehanje, vrtoglavice –, toda novembra mu je bolnišnični pulmolog sporočil, da se vidita na kontroli čez eno leto, saj gre pri njem pač za dolgotrajno zdravljenje abscesa desnega zgornjega pljučnega režnja, »ni pa nič resnejšega ali življenjsko ogrožujočega«.

Bolečine so postajale vse bolj neznosne, zato je moral Stevo še večkrat poiskati pomoč v novogoriški bolnišnici, od koder pa so ga vselej odslovili, tudi maja 2013, ko naj bi ga ravno Birtič napotil v lekarno po analgetike in kajpak spet poslal domov, v izvid pa zapisal, da gre za stanje po abscesu.

»Koristno preživite preostanek časa«

Ker Stevo ni več zdržal peklenskega trpljenja in ko mu je v nasprotju z zdravniki iz bolnišnice (da ni z njim nič hudega ali resnega) osebna zdravnica omenila, da je v takih primerih v ozadju velikokrat kaj resnejšega, »tedaj pa sem se ustrašil«. Končno se je odločil, da poišče drugo mnenje v zasebni ambulanti pulmologa dr. Marjana Šadla, ki mu je po preiskavi sporočil, da so izvidi pljuč nenormalni in da na vratu tipa za več kot lešnik velike otekline bezgavk, zato je stvar zelo nujna in mora takoj na Golnik.

Tam so ga hospitalizirali 9. julija. »V manj kot tednu dni so mi sporočili točno diagnozo: adenokarcinom desnega zgornjega pljučnega režnja z zasevki v supraklavikularne bezgavke, vretenca, lobanjo in možgane. Četrti stadij.«

Polona se spominja, kaj so na Golniku rekli njej: »Žal je za vsako zdravljenje prepozno, odpeljite ga domov in koristno preživite preostanek njegovega časa. Če boste skupaj dočakali silvestrovo, bo to pravi čudež.« In ravno na ta dan je Stevo umrl.

»Ob koncu te zgodbe ne morem zaključiti drugače, kot da je šlo za površno skrb dr. Birtiča za mene in mojo bolezen ter njegovo egoistično prepričanje o svojem prav, torej o postavljeni diagnozi o gnojni buli, o kateri navkljub slabemu odzivu mojega telesa na antibiotike nikoli ni podvomil. Nasprotno, tudi mene je prepričal, da ne potrebujem drugega mnenja,« je še zapisal njen oče.

Usodna prepozna diagnoza

Da so v novogoriški bolnišnici v primeru Petroviča ravnali nestrokovno in postavili napačno diagnozo, se očitno strinjajo sodni izvedenci za medicino. Ker je bila pravilna postavljena šele eno leto zatem, ko se je začel zdraviti v Novi Gorici, je bila pri njem bistveno zmanjšana možnost preživetja, je zapisal prim. mag. Igor Koren, prim dr. Zlata Remškar pa dodala: »Strokovne nedoslednosti so privedle do za bolnika usodno prepozne postavitve diagnoze raka pljuč.«

Iz novogoriške bolnišnice so sicer v dopisu, ki so ga v začetku oktobra 2013 naslovili na Steva, zapisali, da so res ugotovili slabosti pri njegovi obravnavi in da so pripravljeni na dogovor o odškodnini, vendar so se nato očitno premislili, zato njegovi družini ni preostalo drugega kot vložitev tožbe proti bolnišnici oziroma Zavarovalnici Triglav, pri kateri ima ta ustanova zavarovano odgovornost.

Tožbo je v njihovem imenu vložil ljubljanski odvetnik David Sluga, ki ne skriva ogorčenja nad tem, da si je bolnišnica nenadoma premislila in ne prevzame odgovornosti: »Sporočilo tega sramotnega ravnanja bi utegnilo biti naslednje: človekovo življenje je vredno manj od navideznega udobja ljudi, ki so za to smrt odgovorni.«

Odškodninski zahtevek partnerice Metke, otrok Polone in Marka ter staršev Smilje in Ilije zaradi nematerialne in materialne škode je 414.546 evrov. Prepričani so, da je moral njihov bližnji umreti le zaradi nestrokovnega ravnanja uslužbencev novogoriške bolnišnice v času med 10. julijem 2012 in 24. junijem 2013, ko se je zdravil pri njih. Ravno dosti besed v tožbi niti ni bilo treba dodajati, več kot dovolj pomenljiva priloga je ravno izjava, ki jo je sestavil Stevo, ko je izvedel za grozljivo vest, da je zapisan smrti.