Ugrabitelj punčko zvezal in odvrgel

KAMNIK – Spomin na ugrabitev komaj 15-mesečne Kamničanke Adelise Hašimović je živ tudi zaradi tega, ker je pred štirimi leti dvignil na noge skoraj pol slovenske policije. Ugrabitelj malčice, 32-letni Uroš Lož iz Mengša, je medtem po naših informacijah že zapustil zapor in naj bi si našel službo v tujini, vendar sodna kalvarija zanj še ni končana, saj je danes še ne petletni deklič proti njemu vložil odškodninsko tožbo, s katero terja 20.500 evrov.

»Ljudje, nekdo je ukradel dete«

V kazenskem postopku so organi pregona za Loža zahtevali leto in pol zapora, zgodilo pa se je nekaj, kar se le redko. »Obsojam vas na dve leti in šest mesecev zapora. Senat ni mogel slediti tožilcu, že zaradi okoliščin dogodka ne. Te so bile izjemno krute, brutalne, deklica bi se lahko zadušila s slino ali solzami. Bila je težko ranjena, več ur je bila na temačnem kraju tesno zvezana in s cunjo v ustih. To, kar ste storili, je zelo hudo kaznivo dejanje, ki ga ne more odtehtati niti olajševalna okoliščina – bistveno zmanjšana prištevnost,« se je namreč v prvih dneh januarja 2012 glasila sodba ljubljanske okrožne sodnice Mojce Zalar Kocjančič.

Ni verjela Loževim trditvam, da se je 2. avgusta 2011 do hiše Hašimovićevih napotil le za to, da bi od Adelisinega očeta Pašana izterjal štiri tisočake, ki naj bi mu jih bil ta dolžan za opravljena elektrodela dela v njihovi hiši. Pašan je sicer trdil, da mu ne dolguje: »Niti centa, vse in še več sem mu plačal vnaprej, čeprav je še tisto, kar je sploh delal v hiši, naredil zelo slabo.«

Lož se je neuspešno branil tudi z besedami, da je v hišo vstopil, da bi vzel ključe Pašanovega posrcheja, mu odpeljal avto in zanj zahteval odkupnino. »Potem pa se je žal zgodilo, kar se je.«

Tistega popoldneva je z neznane številke poklical Pašana, ki je bil v precej oddaljenem Mariboru, se lažno predstavil, mu v srbohrvaščini rekel, da ima zanj dve toni bakra, in naročil, naj pošlje svojo ženo na bencinsko črpalko v Kamniku, kjer jo bo počakal s potrebno dokumentacijo. Adelisina mati Ramajana je odšla in ga čakala na črpalki, v tem času pa je Lož izkoristil priložnost. Ob 16.45 je iz rok varuške Snežane izpulil malčico ter se z njo odpeljal v neznano. Poklical je Pašana: »Šaban, zjebal si mi posel za 20.000 evrov. Plačaj, če hočeš curico še videti živo.« Pozneje mu je poslal tudi sms: »Imaš pare. Idi prema Ljubljani BRZO.«

Varuška se je s temi besedami spominjala trenutkov groze: »Z detetom v naročju sem mu šla naproti, na obrazu je imel fantomko, potem pa name. Uaaf! Otroka mi je iztrgal iz rok, zagrabil me je za lase, zvlekel me je v stranišče. Stopila sem na školjko in kričala skozi okno: 'U pomoč!' Spomnila sem se, da imam v žepu mobilni telefon. Klicala sem Pašana. 'Joj Pašan, nekdo je prišel in ukradel Adeliso.' Tekla sem ven: 'Ljudje, pomagajte, nekdo je ukradel dete.' Domov se je vrnila Ramajana. Stresala me je: 'Sneža, kje je Adelisa?' Jaz pa: 'Ne vem, ubijte me, ne vem! Jao, nekdo je vzel dete!'«

Lož je 15-mesečnico odpeljal v svoje najeto stanovanje v Ljubljani, potem pa do Obvozne ceste, jo skril v grmovje, še prej ji zvezal noge okrog gležnjev in roke okrog zapestij, potem pa jih z izolirnim trakom trdno pričvrstil ob telo. Da ne bi jokala in kričala, ji je v usta zatlačil krpo ter jih prelepil s trakom. Odšel je in se čez nekaj časa vrnil. A ne zato, da bi jo osvobodil in vrnil staršem, le iz grmovja jo je prenesel v travo bližje cesti.

Še sreča, da je Pašan hitro pomislil nanj, policisti so okrog 1. ure zjutraj našli dekletce in aretirali Loža. Zdravniki pa naj bi ugotovili, da je Adelisa vznemirjena, jokava, lačna in dehidrirana, po obrazu in vratu je imela sledi odrgnin in vtisnin, te pa so bile zaradi vezi vidne tudi na zapestjih in gležnjih.

Prestrašena slišala le Strojanove

Kot dejstvo je v odškodninski tožbi zapisano, da je ugrabitelj Adeliso skoraj po celem telesu polepil z lepilnim trakom, da jo je, ko je zvezana in odvržena ležala v gmajni, močno zabolel vsak premik. Bolelo jo je tudi, ko so ji trakove odstranjevali, otrok pa po mnenju Adelisinega zastopnika, očeta Pašana, in odvetnika Blaža Gune bolečine doživlja intenzivneje od odraslih. Zaradi hudih telesnih bolečin, ki naj bi trajale dva dni, lažje pa vsaj še nadaljnjih 20, je tožbeni zahtevek 2500 evrov.

Osem tisoč evrov Adelisa zahteva zaradi duševnih bolečin, saj je bila pred stresnim dogodkom vesela in igriva, od tedaj pa se boji vsakega nepoznanega človeka, je jokava, nesamostojna in nezaupljiva. Noče več biti v svoji postelji, spi pri starših, od njih se noče oddaljiti niti podnevi. Boji se teme, po morah se zbuja prestrašena. Dogodek je bil za njo kajpak ponižujoč in za otroka še posebno travmatičen. Počutila se je kot zavržena smet, ki nima pravice do življenja...

Največji del odškodninskega zahtevka, in sicer 10.000 evrov, pa se nanaša na pretrpljen smrtni strah. V tožbi Adelisa opisuje, kako nemočno se je počutila, ko jo je Lož iztrgal iz naročja osebe, ki ji je zaupala, jo vrgel na zadnji sedež avtomobila, jo med divjo vožnjo odpeljal in naposled še odvrgel na neobljudeno območje, kjer ni bilo žive duše, najbližji ljudje so bili v bližnjem romskem taboru (verjetno gre za družino Strojan, op. p.). Običajno je zaspala okrog osme ure zvečer, ta dan pa je dolgo v noč zvezana upala, da jo bo le kdo rešil. Bala se je živali, glasovi iz romskega tabora so še krepili njen strah, da nikdar več ne bo videla svojih staršev in da ji bliža zadnja ura, čeprav ni mogla razumeti, zakaj se vse to sploh dogaja.

Taki tožbi kajpak Lož ugovarja prek svojega odvetnika Andreja Žabjeka. Po njunem prepričanju tako hudih posledic, kot so zatrjevane v tožbi, punčka ni mogla in ne more čutiti, »saj je bila vendarle stara šele 15 mesecev in se sploh ni zavedala, da je ugrabljena. Tudi bolečin in strahu ni mogla občutiti, saj je moj klient z njo ravnal lepo in v resnici ni imela nobenih poškodb. Gre samo za to, da se hočejo starši z absolutno previsoko zahtevano odškodnino okoristiti na račun svoje hčerke,« pravi Žabjek.