BAČA PRI PODBRDU – »Poznam planince, alpiniste, a takega, kot je bil Cveto Kemperle, preprosto ni bilo,« nam je v žalosti spregovorila njegova prijateljica Andrejka Frelih, ki se je z alpinistom, turnim smučarjem in gorskim reševalcem poznala od mladih nog.
»Veste, bil je nekaj posebnega, malo samotar, a ustrežljiv in strasten hribolazec. Nekoč se spomnim, da sva se srečala na Voglu na smučanju. Bilo je veliko snega, zato mi ni bilo jasno, kako je prišel gor. Pa mi je rekel: 'Kar čez Črno prst sem jo mahnil.' Tega običajni hribolazci ne zmoremo.«
Našla sta ga planinca
V soboto, 23.decembra, je bilo, vse v pričakovanju božiča. V mestnih središčih se je trlo ljudi, v trgovini si moral čakati na voziček, ko je okoli 13. ure zazvonil dežurni telefon na sedežu Gorske reševalne službe v Tolminu. Planinca sta pri sestopu s Črne prsti naletela na ponesrečenega turnega smučarja in o tem obvestila Regijski center za obveščanje v Novi Gorici. Gorski reševalci so sprožili akcijo in na pobočju pod Babjim zobom na nadmorski višini 1135 m našli ponesrečenega. Žal se je izkazalo, da gre za njihovega kolega in prijatelja, 67-letnega Cvetka Kemperleta, domačina iz vasi Bača pri Podbrdu. Po besedah gorskega reševalca in načelnika GRS Tolmin Žarka Trušnovca je bil Kemperle izkušen alpinist, turni smučar in gorski reševalec Postaje GRS Tolmin. Zakaj se je ponesrečil, bo seveda pokazala preiskava, vendarle pa so gorski reševalci, ki so prišli do kraja nesreče, kjer Cvetu žal niso mogli več pomagati, in preostali, ki so ga dobro poznali, sumili, da nekaj ni bilo v redu.
Po besedah Trušnovca naj bi nesrečnik zdrsnil na poti na pobočju Črne prsti in padel okoli 200 metrov po pobočju v dolino, kjer je obležal. Toda pobočje ni bilo previsno, četudi bi zdrsnil. »Pobočje ni tako strmo in nevarno...« nam je povedal Trušnovec.
Vedno vzorno opremljen
Reševalci so tudi v spletnem zapisu za javnost namignili, da je Cveto zdrsnil s planinske poti najverjetneje že v dopoldanskem času.
V ponedeljek so po besedah Trušnovca izvedeli, da je med vzponom poklical domov in domačim povedal, da se slabo počuti.
Na vprašanje, ali je Cvetu zastalo srce, nam reševalci seveda niso mogli odgovoriti, a vse kaže, da ni naredil kakšne napake. Poleg tega je bil za v hribe vseskozi primerno, kar šolsko vzorno opremljen.
Prijateljica Frelihova nam je povedala, da je bil Cveto izjemen opazovalec narave. Da je bil izjemen alpinist. »Še lani je splezal direktno smer v Špiku, kar je tudi za mlade alpiniste velik zalogaj,« potrjuje Trušnovec. Po opravljenem policijskem ogledu kraja nesreče so reševalci ponesrečenega na nosilih s pomočjo vrvne tehnike spustili do gozdne ceste, prepeljali do vasi Kal in ga predali delavcem pogrebne službe.
Zlate roke
Kemperle je bil eden tistih, kakršni se danes ne rojevajo več. Po besedah Frelihove je hodil v srednjo železarsko industrijsko šolo: »Po poklicu je bil kovač, zato je bil z rokami zelo spreten.«
Že reševalci so nam povedali, da se je zelo dobro spoznal na materiale, zato si je večino alpinistične opreme izdelal kar sam. In se tako izpopolnil v najširšem pomenu besede. Kaj namreč pomaga, če hodimo v velike šole v velikem mestu in nato vse dneve preživimo v pisarnah, ne znamo pa sami z rokami izdelati enega navadnega zobotrebca.
Cveto je bil po besedah prijateljev v tem smislu popoln, saj si je denimo sam izdelal cepin.
»Doma v kleti je imel pravi mali muzej svojih rokodelskih izdelkov iz lesa. Imel je zlate roke, saj je koval, brusil, rezbaril,« pove Frelihova.
Najprej je delal v železarni na Jesenicah, nato se je preselil v Kranj. A na jesen življenja, ko je dočakal zasluženi pokoj, se je vrnil domov v svojo hišo v Bači na Podbrdu. Usoda je hotela, da je Cvetu zastal korak prav na planinski poti, ki jo je menda zelo dobro poznal in že tolikokrat prehodil.
