Tone s traktorjem zapeljal v prepad

OSTROŽNO BRDO – Anton Fabjančič je bil vse življenje kmet. Počitka ni poznal. Z največjo ljubeznijo je kosil, sadil in skrbel za živino. Krave so bile zanj svete. Pravzaprav so bile svete do tistega trenutka, ko ga je pred nekaj leti ena izmed njih tako nesrečno vrgla in mu poškodovala lobanjo. Kar pa priljubljenega Toneta še zdaleč ni odvrnilo od tega, da se ne bi še naprej ukvarjal s kmetovanjem, svojim življenjskim poslanstvom.

Živel je sam.

Žlahta, ki biva na Obali, je lepo skrbela zanj. »Bodi doma in počivaj,« so mu že večkrat hoteli dopovedati. Šestinosemdesetletni Tone pa je to vselej gladko preslišal ter takoj, ko so odšli, smuknil na svoj traktor, se odpeljal v naravo ter uživaško počel tisto, kar je znal najbolje. Delal!

»Ta človek je bil tako priden, da bolj ne bi mogel biti!« je pripovedoval Ivan Počkaj, njegova mama je Tonetova sestrična. »Veste, bil je tako skromen, pa saj si ni nič privoščil! Pravzaprav je vse življenje garal, garal in garal – do včeraj,« je zavzdihnil Ivan.

Zadnje čase, smo izvedeli, je imel težave s srcem.

Jabolka in češplja

Tonetovi najbližji sosedje, le čez cesto, so Babičevi. »Poznam ga že 46 let!« je dejala Marija. Vsaj enkrat na teden je prišel k njej na kavo. V ponedeljek dopoldne ga je videla, kako je še vozil drva. »Ma, on je kar naprej delal, samo poglejte, koliko si jih je napeljal!« Res, od daleč smo videli skedenj, ki ga je objemalo na tisoče natančno narezanih polenc. Bilo je že čez poldne, ko je pripeljal še zadnje.

Nemirni in delavni duh mu ni dovoljeval počitka. V načrtu je imel vsaj troje: prvič, poklicati Ivana, drugič, se odpeljati kak kilometer proč, do Nograda, parcele, kjer je italijanski priseljenec Berto (zase) že od jutra pobiral njegova jabolka, bobovce in goriške sevke, ter tretjič, posaditi češpljo.

O tem je namreč govoril sosedski druščini, ki ga je za hip zaustavila in ga okrepčala s skodelico kofeta. »Zanima me, kako gre Bertu!« jim je dejal okoli ene ure, jih pozdravil in odšel. Za vedno.

Zatem je še zadnjič, kot rečeno, po telefonu poklical tudi 20 let mlajšega Ivana. »Na vrtu sem pobral nekaj radiča, reci Malki, naj pride iskat, da bo imela za kokoši!« Tik pred odhodom in slovesom za vedno je za svojo 93-letno sestrično nabral krme ter še enkrat dokazal, za kako skrbnega in odgovornega Ostrožana je pravzaprav šlo.

Mrtev pod cesto

Kmalu po telefonskem pogovoru, okoli 13.30, je mimo Ivanove hiše (poslednjič) zabrnel njegov traktor, znamke Same. S seboj je peljal motorko ter tisto češpljo, ki jo je kanil posaditi. Korenine, da se ne bi posušile, je skrbno ovil v platneno vrečo.

Že pri prvem ovinku je šlo na tesno, saj je mimo po ozki cesti ravno pripeljal sovaščan Radoš, zadnji, ki je videl Toneta. »Če bi bil le pol minute počasnejši, bi videl …«

Videl bi tragedijo in videl Toneta, ki ga je med vožnjo, kot pravijo, izdalo srce ali pa ga je kap. In to na najbolj nepravem mestu, kjer bi morala biti že zdavnaj postavljena odbojna ograja. Na kraju, ki ga imenujejo Karlovac in od koder se je v daljavi jasno videl mlin v Neverkah – ni zmogel več. Namesto naravnost ga je neslo poševno – naravnost v prepad pod cesto. Traktor se je za nameček še prevrnil in ga stisnil pod sabo.

Mrtev je obležal v goščavi, ravno toliko pod cesto, da ni mogel tega nihče opaziti.

Ivan je hotel sicer še tisti večer do njega, a se je nekje na poti zataknil. Tudi Marija je opažala, da so vrata skednja še kar odprta. Na splošno se ji je zdelo čudno, saj tudi njegovega traktorja ni bilo na spregled. »Se je nemara ustavil pri sorodnikih?« je premlevala in iskala različne možnosti.

V tistem je bil njen dobri sosed mrtev že štiri ure. Vasica, ki sicer živi v izjemni povezanosti, za to še ni vedela.

Hudo fejst človek

V torek se je Marija prebudila ob sedmih zjutraj. Ni ji dalo miru, takoj je planila pogledat. In ko je zagledala še vedno enako odprta vrata skednja, kot so bila še prejšnji večer, in ker ni bilo ne Toneta ne njegovega traktorja, ah, je približno že slutila. Da je brkinsko vasico, »kjer nas je vse manj in manj«, zapustil »hudo fejst človek«!

Takoj je poklicala njegove sorodnike, ti so poklicali Ivana in lahko se je začela reševalna akcija, ki pa je bila, žal, obsojena na neuspeh. Toneta, ki ga je visoki starosti navkljub še vedno vse zanimalo, ni bilo več – že 18 ur.

Še pred deveto so v Ostrožno Brdo prihiteli še policisti. Pa gasilci in reševalci. Sprva so ga iskali na vseh možnih njegovih parcelah, pa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Le štiri polne vreče jabolk so v Nogradu še vedno zaman čakale.

Naposled so ga našli v Karlovcu, tam pod cesto. »Če bi bila tam odbojna ograja, ne bi zdaj goreli svečki!« ni prenehalo grmeti v Ivanu Počkaju.