Tomaž osvojil še vrh, nato pa omahnil v smrt

KAMNIK – Jeseni se rado zgodi, da se po dolinah vleče megla, medtem ko so vrhovi gora obsijani s soncem. Tiste, ki imajo radi hribe, je tako te dni še kako mamila misel, da bi si obuli pohodniške čevlje in jo mahnili tja, kjer je tako čudovit razgled na belo morje oblakov. Tudi 37-letnega Tomaža Štuparja iz Tunjic pri Kamniku. V ponedeljek si je kemijski inženir, zaposlen v Leku, vzel dopust in se odpeljal do Julijskih Alp. A se od tam, na žalost, ni več vrnil.

Zaljubljen v hribe

»Tak je bil, to je bil naš Tomaž,« je v bolečini spregovorila njegova mlajša sestra, 34-letna Barbara. »Velikokrat sem mu rekla, naj ne rine v takih razmerah sam gor, da ima doma vendar tri otroke, ampak ni me poslušal. 'Kaj si tako sitna,' me je vselej zbodel nazaj. Da je to nekaj, kar je samo zanj, za njegovo dušo, je vedno govoril.« Za hip obmolkne, si obriše solze in nato še enkrat ponovi: »Tak je bil, to je bil naš Tomaž.«

Ljubezen do gora imajo v družini. »Že odkar pomnim, naju je oče Bojan gnal v hribe. Oba imava tudi osvojeno Transverzalo (prva slovenska vezna pot, ki se razteza od Maribora do Ankarana čez večino slovenskega gorskega sveta, op. a.),« nadaljuje Barbara. Julijske Alpe so bile njenemu bratcu menda še posebno pri srcu. »Zelo ga je vleklo v tisti konec. Včasih je šel z očetom, včasih s kakšnim prijateljem, včasih pa tudi sam.«

V ponedeljek navsezgodaj zjutraj se je Tomaž iz domačih Tunjic, vasi kakšne tri kilometre iz Kamnika, odpeljal proti Gorenjski, vse do Italije, kjer je izhodiščna točka za vzpon na Montaž, ta je z 2753 (po nekaterih podatkih 2754) metri nadmorske višine drugi najvišji vrh Julijskih Alp, takoj za Triglavom. »Nič mi ni povedal, da gre, čeprav se je še v nedeljo zvečer na hitro oglasil pri meni. Vedel je, da bi bila huda,« se iz kota kuhinje naenkrat oglasi Tomaževa mama, 62-letna Štefka. V črnini je sključena v invalidskem vozičku. Za Montaž, ki ji je v ponedeljek vzel sina, je že večkrat slišala: »O, ja. Mož je bil dvakrat gor. Pa niti njemu v nedeljo ni nič omenil, da bo šel. Bojan pozna to pot in ve, kako je tam lahko nevarno, če je zasneženo.«

Na Češki koči

Tomaž se je pri starših oglasil v nedeljo zvečer, ko se je vrnil z družinskega izleta. Bili so v hribih, kakopak. »Na Češko kočo so šli. Z Jezerskega se gre, to je luštna in zavarovana pot, otrok seveda ne bi nikoli izpostavljal nevarnosti,« pove Barbara. »Zaročenka in otroci so mu pomenili vse na svetu,« zahlipa.

Kako pretreseni so, ne znajo opisati. »Fanta, ki obiskujeta tretji in sedmi razred osnovne šole, sta vsa iz sebe. Ampak Tomaževa najmlajša, naša punčka, komaj tri leta je stara … Saj sploh še ne razume, kaj se je zgodilo, saj sploh ne ve...« se mami Štefki orosijo oči.

Ne le domači, globoko pretreseni so vsi, ki so Tomaža poznali. Sosedje, prijatelji znanci. Vsi po vrsti ga opisujejo kot izjemno pozitivnega človek, delavnega, prijaznega. Človeka, ki bi v stiski pomagal vsakemu. O tem priča tudi izobešena črna zastava na tunjiškem gasilskem domu. »Tudi gasilec je bil, ja. Ljubil je vsako delo. Samo da je bil zunaj v naravi,« ga opisuje Barbara.

Njegove najbližje tolaži samo ena misel. Da je umrl tam, kjer je bil najbolj srečen. »Osvojil je še vrh, naužil se je razgleda … Potem je omahnil,« s tihim glasom sklene mama Štefka.

Zavarovana Amalia

Pri iskanju Tomaža Štuparja na gori, ki jo nekateri viri imenujejo tudi Špik nad Policami oziroma Poliški Špik, so sodelovali gorski reševalci iz kraja Rabelj (Cave del Predil). Med njimi je bil tudi italijanski gorski reševalec Manlio Roseano. Včeraj nam je povedal nekaj podrobnosti o zahtevni iskalni akciji.

»Najprej bi želel izraziti sožalje družini ponesrečenega,« je povedal takoj na začetku. Pojasnil je, da je oče pogrešanega Slovenca italijanske gorske reševalce v torek zgodaj zjutraj, bilo je okoli 2. ure, obvestil, da domači od ponedeljka ne morejo priklicati 38-letnika. »Kot nam je povedal, se je pogrešani nameraval odpraviti na Montaž po Kugyjevi poti. Gorski reševalci smo se zbrali takoj, ko je bilo mogoče. Iskalno akcijo smo začeli v torek, takoj ko se je začelo daniti. Pridružil se nam je tudi helikopter civilne zaščite,« je pojasnil Manlio Roseano.

Gorski reševalci so z vodjo intervencije Renatom Palmierijem na čelu poletel nad Montaž. Iz zraka so nameravali pregledati Kugyjevo pot. A jim je bilo hitro jasno, da se Slovenec bržčas ni podal po tej poti, ki je zasnežena, poledenela in tako rekoč neprehodna. Zato so se dvignili še nad steno, po kateri je speljana nekoliko lažja in hkrati tudi bolj uporabljana zavarovana plezalna pot, imenovana Via Amalia.

»Razmišljali so v pravi smeri. Na koncu zavarovane plezalne poti so opazili sledi, v globini pa so na dnu ozke grape zagledali še ponesrečenega plezalca,« je pojasnil Roseano. Italijanski reševalci sklepajo, da potem, ko je prišel do grebena, poti ni nadaljeval po ustaljenem prehodu, temveč se je podal proti vrhu. Vzrok nesreče uradno še ni znan, a poznavalci sklepajo, da je Štuparju spodrsnilo na poledenelem terenu. Padel je 80 metrov globoko do kraja, kjer se začne strm, poledenel in zasnežen žleb.

»Ta žleb je sicer v neposredni bližini izhoda iz znane Kugy-Hornove smeri,« je podrobnosti o kraju nesreče še pojasnil sogovornik in poudaril, da gre za zelo zahteven teren. »Potem ko smo našli kraj nesreče, smo se odločili, da se pomaknemo proti našemu baznemu taboru v južnem predelu Montaža. Od tam smo na teren poklicali še helikopter medicinske ekipe, ki je opremljen z vitlom. Reševalci v helikopterju so imeli zaradi vremenskih razmer, predvsem pa zaradi zahtevnega terena izjemno težko delo,« je nadaljevanje večurne akcije, ki se je končala okoli poldneva, opisal Manlio Roseano. Izvedeli smo tudi, da so z italijanskimi reševalci tokrat tesno sodelovali kolegi iz Slovenije, ki so se v baznem taboru trudili za moralno pomoč Tomaževi družini in hkrati tudi pomagali pri prevajanju.