TAJNI SODELAVEC POLICIJE

Špicelj iz Čiste lopate preprodajal traktorje

Objavljeno 26. maj 2015 17.37 | Posodobljeno 15. oktober 2015 00.12 | Piše: Boštjan Celec

Nemci vrnili Antona Urbasa v domovino na prestajanje sedemletne zaporne kazni.

Ko je bil Urbas še priden špicelj, so mu menda obljubljali večno svobodo. Foto: Dejan Javornik/Novice

TREBNJE – Anton Urbas iz Šentvida pri Stični je bil javnosti neznan, dokler ni postal ena ključnih figur pri rušenju slovenskih gradbenih baronov z Ivanom Zidarjem na čelu. O tem, kako se je rodila afera Čista lopata, je sicer krožilo več teorij in vsaka je metala čudno luč na celoten postopek, toda ko se je Urbas v zgodbi pojavil kot tajni policijski sodelavec, se je že vedelo o njegovih preglavicah s preprodajanjem ukradenih traktorjev in delovnih strojev. »Policija in tožilstvo sta mi ves čas, ko sem sodeloval z njimi, obljubljala, da me ne bodo nikoli zaprli, saj sem bil tajni sodelavec policije in sem z njimi sodeloval pet let. Potem pa so me čez noč priprli.«

Slodej je zanj Zlodej

Slovenska policija ni nikoli potrdila, da je bil Urbas res TPS, bolj je bilo slišati izmikanja, da je bil pač občan, od katerega so tu in tam pridobili kako zanimivo informacijo za operativo. On pa je ves čas trdil, da je bil TPS, ne le slovenski, tudi nemški. Tako je bilo razumeti tudi nemškega kriminalista Gerharda Schaffnerja, ko je pripovedoval, da se je leta 2007 v Ljubljani sestal z njim in s slovenskim kolegom Robertom Slodejem in je takrat izvedel, da neki Zidar nekaj muti. »Informator Urbas mi je o SCT in Zidarju govoril, ko Slodeja ni bilo zraven, jaz pa sem se nato vrnil v Nemčijo in v zvezi s tem naslednji dan s faksom obvestil Slodeja. Ni šlo namreč za nemško zadevo, jaz za SCT ali Zidarja nisem še nikoli prej niti slišal.«

Zidarjeva obramba je na sodnem procesu vsemu skupaj dodala še nekaj ščepcev teorije zarote, ki jim je Urbas prikimal. Čisto lopato naj bi si preprosto izmislil ljubljanski kriminalist Slodej, ki ga je kot tajnega policijskega sodelavca poslal v Nemčijo k Schaffnerju, da je pred njim lažno obremenil direktorja SCT, Nemec je nato poslal Slodeju faks o Urbasovi izjavi, ta pa je lahko začel preiskavo.

Kakor koli že je bilo v resnici, baroni so padli, Urbas pa je izginil v neznano in postal oseba, ki jo s tiralico išče Slovenija. In očitno je še vedno prepričan, da so mu gorje nastavili prav zato, ker je odkrito spregovoril o tem, kako se je v resnici začela Čista lopata. »Zlodej je bil!« Mislite Slodej? »Nemci so rekli, da se pri njih S izgovarja kot Z. Zlodej torej. Vse to so zlodeji,« je pogledal proti trebanjskemu hramu pravice, kamor so ga privedli iz koprskega zapora, kjer po izročitvi iz Nemčije prestaja približno sedem let zaporne kazni, ki se mu je nabrala zaradi kaznivih dejanj prikrivanja in ponarejanja listin, saj naj bi preprodajal v Italiji ukradene traktorje in delovne stroje.

Še klobase mu pošiljajo

Pred sodno dvorano v Trebnjem, v kateri bi se moral zagovarjati zaradi treh takih grehov, je glasno bentil nad Slovenijo in zatrjeval, da so Nemci zelo dolgo odlašali z njegovo izročitvijo na podlagi mednarodnega pripornega naloga, ki ga je zanj izdalo ljubljansko okrožno sodišče. Potem so ga le, »čeprav so prepričani, da nisem kriv. Ko so Nemci dobili naše papirje, na višjem sodišču niso mogli verjeti, kaj se dogaja pri nas. To je grozno, tega še komunisti niso počeli. Sedem let zapora za prikrivanje pošteno kupljenih traktorjev?! Sem stokrat kriv za po 17 mesecev ali kaj? Še Maček Matija bi se sramoval Slovenije!«

Traktorje naj bi torej kupoval v dobri veri in jih pošteno plačeval, enako pošteno prodajal naprej. »Ko so jih kupcem vzeli, sem jim vračal denar. Ko mi ga je zmanjkalo, sem prodal njivo in vračal naprej. In to ti ljudje vedo, prek žene mi v zapor pošiljajo klobase.«

Na marčnem predobravnavnem naroku pred sodnico Tadejo Predanič je menda hotel, da se vsa zgodba čim prej konča, in je bil brez zagovornika. Toda ko ga novomeški okrožni tožilec Srečko Hočevar ni uslišal, da bi v zameno za priznanje uresničil njegova pričakovanja, »naj mi da pogojko, tri leta, zaradi mene 100 let«, ampak bi v zameno za priznanje krivde zanj zahteval še eno leto čisto pravega zapora, se je odločil, da si najame odvetnika, to je postal Branko Gvozdič.

Medtem ko so vabljene priče za prvo glavno obravnavo že čakale pred sodno dvorano, se je Gvozdič v njej začudeno spraševal, kaj njegov klient sploh počenja na zatožni klopi, in zahteval zavrženje obtožnega predloga. Nemci so ga namreč Sloveniji izročili na podlagi sporočila, da ga iščemo zaradi napotitve na prestajanje kazni, nič pa ni bilo govora o tem, da bi mu pri nas radi še sodili. V zakonodaji pa obstaja tako imenovano načelo specialnosti, ki izročene osebe varuje pred poskusi zlorab, prav tako morajo biti take osebe po prepričanju Gvozdiča izrecno opozorjene na to, da imajo pravico do odvetnika.

Urbas se je na naroku sicer prostovoljno odpovedal načelu specialnosti, zato je bila pot do sojenja odprta, vendar pa, odvetnik očitajoče sodnici: »Niste ga podučili, da si ima pravico vzeti zagovornika,« saj če bi si ga, tako Gvozdič, bi mu ta zagotovo svetoval, naj ne privoli v nov sodni postopek, ker ni bil zaradi tega izročen Sloveniji.

Podpisal po pumpanju?

Sodnica je ugovarjala, da je o možnosti pravice do zagovornika pisalo že v vabilu na predobravnani narok in da se tudi marčni zapisnik zaključuje z besedami, da si ga bo najel, toda Urbasa je vrglo na noge. »Dvajset minut ste me prepričevali, naj dam soglasje, da se odpovedujem načelu specialnosti. Prisilili ste me, da podpišem. Nategnili ste me kot konja!« Zato ga je Predaničeva pred odvetnikom še enkrat vprašala, ali bi se odpovedal načelu specialnosti. »Na noben način. Ne strinjam se, da mi sodite zaradi stvari, zaradi katerih nisem bil izročen.«

»Na predobravnavnem naroku sta me sodnica in tožilec pumpala, da bom dobil še večjo kazen, če ne dam soglasja,« je godrnjal tudi na hodniku, in čeprav je zgrožena sodnica govorila, da se marca vse skupaj sploh ni dogajalo tako, kot trdi on, ji ni preostalo drugega, kot da priče pošlje domov, v zapisnik pa narekuje besede: »Ker na predobravnavnem naroku obtoženec, preden je podal izjavo o odpovedi načela specialnosti, ni bil podučen, da si lahko vzame zagovornika, se nadaljevanje postopka prestavi za nedoločen čas, sodišče pa bo prek ustreznih organov Nemčijo zaprosilo za soglasje za predajo obtoženca za sojenje v tem postopku.«

Le če bodo torej nemške oblasti prižgale zeleno luč za proces v Trebnjem, bo ta tudi smel steči. Presenetljiv pa je podatek, da je bil Urbas kljub načelu specialnosti po predaji Sloveniji že obsojen tudi na vrhniškem sodišču, in sicer na 10 mesecev zapora. Njegovi tedanji odvetniki so mu očitno pozabili svetovati, naj se s sojenjem ne strinja. 





Deli s prijatelji