V sredo četrt pred polnočjo je Tilka Petrovič iz vasice Podjelje, stisnjene na breg pod Pokljuško planoto, v postelji odprla oči. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti sredi noči. Dušilo jo je, oči so jo pekle. Hotela je prižgati luč, a svetlobe ni bilo. Še več, prostor v prvem nadstropju družinske hišice, ki sta jo zgradila z možem Matom, voznikom tovornjaka, ta je bil takrat na vožnji v Franciji, je bil poln dima. Po stopnicah, v trdi temi, je skočila v pritličje, kjer je spal sin Damjan. Hitro, kolikor se je le dalo, sta stekla na prosto. Obšla ju je groza. Iz hleva, na zadnji steni je vzidan kamen z letnico 1911, je švigalo na stotine plamenov.
Gasili so vaščani in gasilci
Najprej so do hiše in hleva, kjer je že pošteno gorelo, prihiteli sovaščani in za njimi gasilci iz najbližjega prostovoljnega društva. Sledili so jim še gasilci iz vsega Bohinjskega kota, na pomoč pa so priskočili celo gorjanski in blejski gasilci, ki so se z ognjem spoprijeli pod vodstvom Franca Benedika, poveljnika občinskega gasilskega poveljstva Bohinj. Čeprav je v vasi protipožarna napeljava, pa je zaradi potreb, saj je ogenj sikal proti hiši in se vanjo tudi brez milosti začel zažirati, pritisk v ceveh upadel. Nekaj časa je grozilo, da bo kateri od plamenov skupaj s strešno kritino, ki je zaradi vročine popokala in frčala po zraku, da je postalo gašenje preklemansko nevarno, preskočil celo na kozolec ali katerega od sosednjih objektov.
Ogenj so gasili vso noč
»Se je bilo treba kar nekajkrat odpeljati do doline, do zajetja in s cisternami voziti vodo na kraj gorenja,« nam je povedal eden od domačih gasilcev. Do jutra so se borili s plameni, nato so jih ukrotili in zajezili. Že ponoči je kazalo, da so požar pogasili, pa je še dvakrat hušknil plamen v višave in se umiril šele ob prvem svitu.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC:»Niti tega ne vem, ali je pogorela omarica, kamor smo dajali dokumente in kjer smo puščali tudi denarnice. Če je šlo še to, potem smo res ob skoraj čisto vse. Obleke, pohištvo, tehnika ...«
