ŽUŽEMBER, LJUBLJANA – Čeprav je bil 62-letni Andrej Zaletelj iz Šmihela pri Žužemberku pravnomočno obsojen zaradi nasilja v družini, trdi, da ni bil nikoli agresiven ali se pretepal. Niti do nekdanje partnerice naj ne bi bil nasilen, kvečjemu obratno je bilo. Zakaj pa je potem ta 3. maja 2013 poklicala policijo in potožila, da ji grozi, da jo bo ubil? »Iz žlehtnobe!«
»Preveč sta
me pretepla«
Ženskinemu klicu sta se odzvala policista PP Dolenjske Toplice, Boštjan Jernejčič in Andrej Škedelj, prav zaradi njiju pa je Zaletelj pozneje vložil odškodninsko tožbo. »Zakaj tožite?« je bila na začetku pravdanja radovedna ljubljanska okrajna sodnica Alenka Kočevar Nosan. »Zato ker sta me preveč pretepla!« se je glasil odločen odgovor.
Zaradi telesnih in duševnih bolečin od delodajalca policistov, ministrstva za notranje zadeve, terja 10.119 evrov odškodnine. V tožbi trdi, da sta ga med intervencijo brez razloga brutalno napadla, pretepla in obrcala, da sta mu, čeprav jima je poskušal dopovedati, da je invalid in revmatik, s silo porinila roki na hrbet, da bi ga vklenila, pri tem pa mu izpahnila obe rami. Zaradi udarcev je imel zlomljeno deveto rebro, dobil je več odrgnin in ran, nepopisen strah pa je doživljal v tistem trenutku, ko je slišal enega policista ukazati drugemu: »Zadavi ga!«
»Potem ko je ta gospa poklicala policijo, sta prišla k hiši kot kaka razbojnika,« razlaga Zaletelj. Škedelj se je napotil v hišo, da bi opravil pogovor s prijaviteljico, Jernejčič in on pa sta bila zunaj, »tedaj pa sem naredil dva koraka. Samo dva koraka in niti enega več, le zato, ker sem hotel slišati, kaj una govori, potem pa je že začelo padati po meni, in to tako hudo, da sem bil potem čisto črn, še danes pa čutim posledice živalskega ter nečloveškega ravnanja z menoj. In z razpršilnikom sta me pošpricala,« se je še spomnil Zaletelj, ki so ga z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico. »Še mesec dni in pol nisem mogel ne ležati in ne stati. Le sedel sem na kavču in imel ob sebi dve blazini, da sem sploh lahko zdržal.«
Telesne posledice: »Z desno roko se ne morem niti počesati, čutim bolečine v rebrih, na desno uho ne slišim več tako dobro.« In duševne: »Še vedno me postane ornk strah, ko vidim policiste, ne morem spati.«
Ker nasprotna stran dogodek opisuje popolnoma drugače, Zaletelj doda še: »Nobenega od policistov se nisem niti dotaknil, kaj šele da bi katerega ugriznil. Saj ga niti ne bi mogel, ko pa sem imel med ležanjem na tleh polna usta peska.«
Toda novomeški tožilec Bojan Avbar je zaradi incidenta v Šmihelu prav njega posadil na zatožno klop novomeškega okrožnega sodišča. V zameno za priznanje krivde, da je bil v resnici on tisti, ki je bil nasilen do policistov, mu je konec leta 2014 ponudil kazen leto dni pogojnega zapora. Toda Zaletelj ni priznal, tudi na kazenskem sojenju je vztrajal, da je bil žrtev policijskega nasilja. Proces je tedaj sicer stekel s polno paro, zdaj pa bosta kmalu minili že dve leti, odkar so nazadnje razpisali obravnavo.
Premetaval ga je kot petletnega otroka
In če je Zaletelj v novomeškem kazenskem postopku obtoženec, pa je v civilnem, ki je zdaj stekel v Ljubljani, nekakšne vrste tožilec, policista pa sta tista, ki se branita pred njegovimi očitki. »Ko sva prispela do hiše, sem se namenil opraviti pogovor s prijaviteljico, njemu pa sem rekel, da se bom najprej pogovoril z gospo in potem z njim. Začel naju je poditi z dvorišča in izzivati, da naju bo prefukal,« se spominja Škedelj. Grozil naj bi, preklinjal, vpil, da partnerica laže in da bo strgal zapisnik, ter se postavil v bojevit položaj. »Večkrat sva ga opozorila, da bova, če ne bo prenehal kršitev in ne bo upošteval najinih ukazov, morala uporabiti prisilna sredstva. In na koncu je vse skupaj prišlo tako daleč, da sva se ga res odločila vkleniti, pri tem pa se je branil na vse načine.«
Ko je Škedelj uporabil eno od sredstev, naj bi ga Zaletelj poskušal ugrizniti, Jernejčič je nato pobesnelega možakarja popršil s solzivcem, a naj ta nanj sploh ne bi učinkoval, neuspešen je bil tudi strokovni prijem davljenja od zadaj – »To je pomenilo tisti Zadavi ga« –, de Škedelj, in šele po strokovnem metu na tla jima je Zaletelja uspelo z veliki težavami ukrotiti in vkleniti.
Da naj bi jo ta med uporabo prisilnih sredstev precej skupil, je Škedelj izvedel šele pozneje. »Verjetno se je zgodilo po strokovnem metu. Na žalost se dogajajo poškodbe,« trdi policist, ob očitkih, da sta Zaletelja obrcala po vsem telesu, pa se začudi: »To je čista laž! Ni bilo brc.«
O tem, da jima je takrat 58-letni Šmihelčan pretil, da ju bo pretepel, da je na njiju vpil, jima pretil, da ju bo spravil iz službe, ju hotel odriniti in ni upošteval njunih ukazov, govori tudi policist Jernejčič, ki si je med intervencijo poškodoval koleno in gleženj. Ko sta se Zaletelja odločila potisniti ob vrata in vkleniti, »pa je začel kriliti in naju razmetavati. Tedaj sem spoznal, da je zelo močan, zato sem uporabil solzivec, a ni pomagalo.« Še bolj slikovito je sicer ta policist domnevno Zaleteljevo moč opisoval na novomeškem sojenju: »Ko sem ga držal za roko, me je kar privzdignil in opletal z mano ter me premetaval kot petletnega otroka. V svoji policijski karieri česa takšnega še nisem doživel. Sicer se ga vsi v dolini bojijo, pa po veselicah se je pretepal.« In tudi on na Zaleteljeve očitke, da sta ga s Škedljem brutalno obrcala po vsem telesu in boksnila v trebuh, odločno odgovori: »Niti ene brce ni bilo, niti enega udarca v trebuh.«
Sodnica bo pred nadaljevanjem postopka dala postaviti sodnega izvedenca za prisilna sredstva, ki naj bi ugotovil, ali so bila v tem primeru uporabljena upravičeno in pravilno in ali lahko pri uporabi teh sredstev nastanejo take poškodbe, kot jih je utrpel Andrej Zaletelj.
Na pomoč poklical specialca
Zaletelj je tik pred bližnjim srečanjem s policistoma poklical prijatelja Boštjana N., ki je prav tako policist, naj pride k njemu, to pa je storil zaradi tega, ker je menda slišal, kako se znajo policisti obnašati na takih intervencijah. Boštjan N., sicer uslužbenec specialne policije, je kot priča nastopil na pravdanju. »Andrej je vklenjen klečal, videti me ni mogel, saj je bil pošprican s solzivcem, na obrazu je imel kri, slino in sluz. Policista sta mi dovolila, da grem v hišo po krpo in mu obrišem obraz. Vklenjen je bil na hrbtu, tožil je, da ga bolijo roke, zato sem pogledal in lisice so bile res zajedene v kožo, dlani pa že postajale vijolične. Najprej sta zrahljala lisice, potem pa ga vklenila naprej,« se spominja priča, ki se sicer strinja, da pri uporabi prisilnih sredstev lahko pride do poškodb, o Zaletelju, ki ga pozna že dve desetletji, pa se ne spomni, »da bi bil kdaj agresiven«. Z desno
roko se ne morem niti počesati, čutim bolečine v rebrih, na desno uho ne slišim več tako dobro.
