Policist Zajc je zahteval vozniško, dobil pa kroglo

KRŠKO, LJUBLJANA – Policiste poleg slabih plač pestijo nove težave. Že sredi poletja naj bi ostali brez denarja za gorivo, tudi za servise ga ni – pa ne samo avtov in motorjev, tudi računalnikov. Vsega skupaj jim menda manjka 10 milijonov evrov, in to kljub varčevanju. Verjetno se spomnite letošnje zime, ko je v javnosti odmeval razpis za nakup poceni pnevmatik za službena vozila, ki so v tujini prejela precej skromno oceno pri uporabnosti. Že večkrat smo tudi pri nas opominjali na slabo stanje stavb policije in dotrajan vozni park, za katerega se denarja kar ne najde. Obseg varčevanja pa je vsako leto večji. Tako iščejo prihranke tudi pri nakupu, denimo, policijskih psov. »Včasih smo jih lahko kupili za več denarja, tudi zunaj Slovenije. Zdaj pa šolamo tiste, ki jih dobimo. Ne bom rekel, da so slabi, a vsaj jaz nimam takšne sreče kot s prvim ovčarjem,« pove 43-letni vodnik svojega že sedmega psa, sicer je tudi sindikalist pri Sindikatu policistov Slovenije, Robert Zajc.

Možem v modrem se je pridružil že daljnega leta 1990, ker je želel pomagati ljudem. Danes na vprašanje, ali bi se spet odločil za poklic policista, kratko odgovarja: »Z 21. plačnim razredom zagotovo ne – prodajati svojo kožo za 700 evrov... ne … raje sem fizični delavec.«

A vzrok je verjetno iskati v njegovi izkušnji, ki bi ga skoraj stala glavo.

Strelske vaje na obletnico

Pred 21 leti je takrat 22-letni policist Robert, ki je s partnerico pričakoval prvega otroka, v Krškem nič hudega sluteč ustavil voznika modrega fička brez registrskih oznak. Od njega je želel vozniško dovoljenje, namesto tega pa je voznik potegnil lovsko puško in vanj izstrelil kroglo. »Bil je prepričan, da me je ubil,« je hude spomine obujal Robert, ki je danes zaradi tega 30-odstotni invalid.

»To se mi je zgodilo drugo leto službovanja. Malo tudi zaradi neizkušenosti. Mogoče bi se temu danes lahko izognil,« odkrito pove, v isti sapi pa doda, da se je vse zgodilo tako na hitro. »Res ne pričakuješ, da ti kdo namesto vozniškega dovoljenja pokaže lovsko puško.«

»Moram povedati, da sem imel 17. aprila, točno na obletnico, strelske vaje. Tisti dan sem bil sesut. Nič ne morem delati. To so spomini, takšne bolečine... Neopisljivo. To, da ti krogla zlomi dve kosti, se skozi živo telo prebije 30 centimetrov globoko in ostane v telesu...« poškodbe opiše Robert. Pri tem privzdigne desno roko in pokaže na večjo brazgotino, kjer ga je krogla prestrelila. A ni edina: »Ko me na plaži vidijo vsega brazgotinastega, moram nenehno razlagati, kaj se je zgodilo. A sem to počasi že premlel, saj je vendarle minilo 21 let,« pove oče treh otrok.

Še po toliko letih ob vprašanju, ali se spomni imena moža, ki mu je skoraj vzel življenje in možnost, da dočaka svojega prvorojenca, kot iz topa izstreli – Anton Požun. »Spomnim se ga tudi s sodišča,« še pristavi. Kljub pretečenim številnim letom, ki so zacelila fizične rane, pa še danes ne ve, kako bi se odzval, če bi strelca srečal kje na ulici.

Napovedal, da bo ustrelil policista

Požun takrat, ko je kroglo poslal v Roberta, orožja ni imel legalno, za volanom je sedel alkoholiziran. »To je storil, ker je dobival ogromno kazni. In sicer zato, ker ni imel izpita, pa je vseeno vozil,« pove Zajc. Še bolj grozovito pa je, da je svoje dejanje celo naznanil v gostilni, a mu ni nihče verjel. »V gostilni je rekel: 'Zdaj pa grem in bom enega policista ustrelil'. Mislili so, da se šali. Ko se je vrnil, je povedal, da je že enega in da bo še enega.« Po storjenem zločinu se je Požun preprosto odpeljal, mladega policista, ki ga sploh ni poznal, pa je pustil na cesti v mukah. »Spomnim se vsega – od trenutka strela do bolnišnice. Treslo me je. Tako sem se zadrl, da me je slišala ženska dva kilometra stran,« pripomni. Zelo dobro se spomni tudi besed tožilca, ki je dejal, da ga je policija s svojimi represivnimi ukrepi pripeljala tako daleč, da je segel po strelnem orožju in ustrelil proti policistu: »Tega človeka sem prvič v življenju videl! Mlad policist, star 22 let, brez izkušenj.«

Sledilo je zdravljenje. Osem mesecev je bil na bolniški, vmes so se zvrstile tudi tri operacije: »Prvi dan je še prišel komandir v bolnišnico, dokler je bilo še medijske podpre. Potem pa ne več. Ni premogel toliko moči in časa, da bi prevozil 50 kilometrov in vprašal, kako sem. Ko so me ustrelili, so mamo po telefonu poklicali, da so ji ustrelili sina. To so stvari, ki so meni ostale v spominu. Nikoli ne bom pozabil nečustvenega odnosa vodstvenih. Tudi tega, da mi je takrat Pavle Čelik poslal knjigo po podrejenem, ni pa prišel sam. Bi pa bilo bolje, če je sploh ne bi.«

Po dolgotrajnem okrevanju je zdravnik ugotovil, da je Robert fizično sposoben opravljati delo policista. »Fizično ja. Kaj pa psihično?« se sprašuje Zajc. S cmokom v grlu se je vrnil na svoje staro delovno mesto, v isti kraj, kjer bi lahko zdaj zdaj spet srečal svojega skorajšnjega krvnika – po osmih dneh pripora so ga namreč izpustili na prostost. »Tisti človek, ki me je ustrelil, je bil doma v bližini. Povedal sem jim, da ne vem, kako bom reagiral, če ga bom srečal. To so čustva. Zato sem zaprosil za premestitev in odšel v Maribor. Žalostno je, da moraš sam zaprositi za premestitev, da se ne izpostavljaš konfliktu,« poudari Zajc. Ob tem pa opozarja, da je moral čez vse zadeve, fizične in psihične, sam: »Služba ne poskrbi niti, da bi šel skozi kakšen rehabilitacijski postopek. Še več, sploh te ne preizkusijo po takšni izkušnji!« Doda še, da je danes drugače in da se je psihološka zaščita začela urejati šele, ko je bil generalni direktor Policije Janko Goršek.

Odškodnino moral iztožiti

Opozarja še, da je, namesto da bi mu delodajalec ponudil odškodnino, moral sam vložiti tožbo zoper njih. Uspelo mu je iztožiti sedem milijonov takratnih tolarjev odškodnine: »To je sramota. Res sramota, da moraš tožiti, namesto da bi ti sami ponudili.« Kljub prejeti odškodnini pa pravi, »da bi raje sedem milijonov dal delodajalcu, pa da me pustijo na miru – če bi vedel, da se bo to zgodilo«.

V njegovem telesu so še danes ostanki razletele krogle: »Vsake toliko časa se mi izloči kakšen del svinca iz telesa. Naredi se kot kakšen mozolj in potem samo odluščim kovino. Če dlje sedim, imam mravljince v nogah.«

Njegova bridka izkušnja ga je pripeljala v sindikalne vode: »Polovico svojega delovnega časa delam kot sindikalist. S svojo izkušnjo želim pomagati policistom.« Opominja na pomanjkanje treningov za usposabljanje policistov. Delodajalec namreč pričakuje, da so usposobljeni, a imajo po besedah Zajca premalo treningov, da bi bili: »Morali bi imeti dva do tri treninge ne teden, ne pa pet na leto. Povprečen policist opravi le 56 ur usposabljanja na leto. To je premalo!« Vse može v modrih uniformah zato opominja: preden greste na teren, vedno najprej poskrbite za svojo varnost.