TRAGEDIJA

Pohorci žalujejo za svojim idolom Dragom

Objavljeno 19. november 2015 08.11 | Posodobljeno 19. november 2015 08.10 | Piše: Aleš Andlovič

Z bolgarsko reprezentanco bi moral biti v ZDA, a so zaradi pomanjkanja snega izbrali Avstrijo.

Drago Grubelnik je delal tudi pri sotekmovalcu in prijatelju Juretu Koširju. Foto: Igor Zaplatil

RIBNICA NA POHORJU – Vest o tragični nesreči nekdanjega vrhunskega slovenskega smučarja Draga Grubelnika, ki je predvčerajšnjim popoldne umrl po prometni nesreči na avstrijskem ledeniku, je Pohorje zavila v črno. V domačinih v Ribnici, Josipdolu in Lehnu, zaselku z vsega dobrih sto prebivalcev, kjer ima družina Grubelnik svojo domačijo in kmetijo, je bilo pri čutiti globoko bolečino. »Bil je prvi, ki je ime našega kraja ponesel v svet. Ponosni smo bili na njegove dosežke kot smučar in seveda tudi, da je bil zdaj trener v tujini,« nam je dejal domačin Dani Cvetko.

Novica o smrti pohorskega idola in ambasadorja, ki bi januarja dopolnil okroglih 40 let, se je predsinoči po domačih pohorskih logih razširila s svetlobno hitrostjo. Izvedeli smo, da je bila že tema, ko so na domačiji Grubelnikovih pozvonili policisti. Dragu Grubelniku starejšemu in njegovi ženi Nadi so prenesli tragično vest, da je sin Drago umrl za posledicami prometne nesreče na ledeniku Sölden. »Za tragedijo sem izvedela šele zvečer, ko so o tem govorili pri poročilih. Sprva sploh nisem mogla verjeti, kaj sem slišala,« pa je s solzami v očeh razlagala Petra Stražiščar, ki je bila dolga leta predsednica Fan cluba Draga Grubelnika.

Z audijem v prepad

Domačini se spominjajo, da so se tragičnega dopoldneva pogovarjali z Dragom Grubelnikom starejšim, ki jim je dejal, da bi moral biti Drago z reprezentanco že v Ameriki, a ker tam ni bilo snega, naj bi se odločili za treninge drugje. »Videvali smo ga v avtomobilu z bolgarskimi registrskimi tablicami in z napisom 'Bulgarian Ski Team'. Ponosni smo bili, da je postal trener v tujini in da je svoje znanje prenašal na druge,« je dodal Dani Cvetko.

Iz avstrijskega poročila preiskovalcev je razbrati, da je dvanajst minut pred poldnevom osebni avtomobil audi Q3 v sedmem zavoju ceste, ki vodi na ledenik Sölden, zapeljal s cestišča. Preiskovalci domnevajo, da naj bi za volanom sedel prav Drago Grubelnik, vzrok za nesrečo pa naj bi bil spodletel prehitevalni manever.

Audi bolgarske smučarske zveze je s ceste zapeljal po strmem klancu navzdol in se po terenu, posutem s kamenjem in velikimi skalami, prevračal še nadaljnjih 270 metrov. Zraven slovenskega slalomskega asa sta v avtomobilu sedela še dva Bolgara, njegov pomočnik Dimitar Hristov in menda perspektivni tekmovalec Albert Popov. Reševalci so vse tri v izjemno težkem reševanju rešili iz povsem uničenega avtomobila in jih s helikopterji prepeljali v okoliške bolnišnice. Ker je bil Slovenec najhuje ranjen, so ga prepeljali v bolnišnico v Murnau na Bavarskem v Nemčiji, vendar so tam zdravniki, kljub vsemu trudu, kmalu izgubili boj za njegovo življenje. Bolgara sta imela več sreče in njuno življenje naj bi ne bilo v nevarnosti.

Poprijel za vsako delo

»Sploh ne morem verjeti, da ga ne bo več domov. Bil je nadvse preprost fant, ki je znal prijeti za vsako delo, prijel v roko sekiro ali kladivo, zato je bil tudi uspešen v športu. Kmalu po osvojitvi naslova svetovnega mladinskega prvaka v Aosti smo ustanovili njegov fan club in ga spremljali domala na vsaki tekmi. Večinoma po Evropi, a smo načrtovali tudi pot čez lužo,« je razložila prva dama navijaške skupine Draga Grubelnika. Ljudje so ga spremljali tako v dobrih in slabih časih. »In vedno si je vzel čas za nas, nas na tekmah osebno pozdravil in z nami tu in tam tudi nazdravil. Veliko nam je pomagal, nam uredil vstopnice za tekme in naju s prijateljico celo popeljal v startno hišico tekme v Wengnu,« se z bolečino spominja Petra Stražiščar.

Eden redkih, ki so videli skoraj vse njegove tekme, je Kristjan Korat: »Le eno njegovo tekmo sem izpustil, in to prvo. Ne spominjam se zakaj, a je že tako moralo biti. Ni se spremenil ne med kariero ne po njej. Kadar je imel čas, se je pred trgovino v Josipdolu zmeraj ustavil, prijazno pozdravil in povabil na pijačo. Takrat smo obujali spomine na Flachau, Wengen in Chamonix, pa seveda na nemški Ofterschwan. Zbirali smo se v gostilni nedaleč od njegovega doma, ko pa nas je bilo veliko, smo se preselili v večnamensko dvorano v Josipdolu.« Drago je ljudem s svojo preprostostjo, domačnostjo in odkritim načinom hitro prirasel k srcu.

Kmalu po aktivni športni karieri se je zaposlil v podjetju svojega smučarskega prijatelja Jureta Koširja. Medtem je spoznal dekle, povilo mu je sina, nekaj časa so prebivali v prestolnici, vse dokler pred dvema letoma ni dobil ponudbe bolgarske smučarske zveze, da bi postal trener za tehnične discipline. Ni veliko okleval, lotil se je dela in bil mesece in mesece zdoma.

Domača proga

Prvih smučarskih zavojev se je Drago Grubelnik naučil na domačem smučišču. Zares domačem, saj je njegov oče Drago starejši hitro prepoznal, da ima fant smučarski talent. Ne samo on, tudi njegovi sestri sta se aktivno ukvarjali s smučanjem. Poznavalci trdijo, da bi bili podobno ali še bolj uspešni, če ju ne bi izdale poškodbe. Oče Drago ničesar ni prepustil naključju in je del gozda podrl, da je postavil kakšnih dobrih 500 metrov dolgo smučarsko progo. Ker pešačiti s smučmi na rami ni bilo zabavno, je v Avstriji nabavil pravo pravcato žičnico. Jo postavil na svoj hrib in svojim otrokom omogočil najboljše razmere za učenje.

Očetovo zagnanost je Drago Grubelnik zelo cenil in ga tudi jemal na vse svoje tekme v svetovnem pokalu. Tudi po koncu kariere je ostal navezan na domačo kmetijo, ki naj bi mu jo mama in oče pred kakšnim letom celo podarila v upravljanje. Toda moč smučarskega športa je bila premočna, zamikala ga je bolgarska izkušnja, ki je bila na koncu zanj tudi usodna. Njegova družina zdaj vse ureja za zadnje slovo, ki bo na pokopališču v Ribnici na Pohorju.

Umrlo osem smučarjev

V prezgodnji grob so v zadnjih 30 letih poleg Grubelnika položili še sedem alpskih smučarjev. Pred komaj tednom dni je po hudi bolezni v 56. letu starosti umrla Nuša Tome Babnik. Marca 2013 je v 54. letu umrl Boris Strel, Sašo Robič je odšel avgusta 2010. Julija 2004 je na Hvaru umrl Tomaž Cerkovnik, odpovedalo mu je srce. Aprila 1994 je v prometni nesreči umrla Lea Ribarič. Skupaj z Mojco Suhadolc sta se vračali s smučarskega plesa v Mariboru, v Lazah pa je njun osebni avto R 5 zaradi prevelike hitrosti zaneslo s ceste. Pred 22 leti (16. septembra 1993) je med potapljanjem v Veli Luki na Korčuli umrl Rok Petrovič, ki je v sezoni 1985/1986 postal prvi Slovenec z malim kristalnim globusom v slalomu. Marca 1986 je bila za Škofjeločana Jožeta Kuralta usodna prometna nesreča pri Špitalu. Umrl je v svojem 30. letu. 

Deli s prijatelji