LJUBLJANA – Alexander G. Achenbach, podjetnik iz virtualne države Sealand, je zaman upal, da bo zaslužil na račun državice na sončni strani Alp, saj mu je po okrožnem sodišču hrbet obrnilo še višje. V tožbi je trdil, da bi država skoraj 1,3 milijona evrov lahko obrnila z njegovimi šestimi milijoni evrov, kolikor so mu jih zasegli in kasneje vrnili. Zdaj upe stavi na vrhovno sodišče, kjer bo še naprej dokazoval, da mu je Republika Slovenija dolžna 1,27 milijona evrov z obrestmi.
Achenbachu je država pred leti vrnila šest milijonov evrov, ki so mu jih zasegli zaradi sumljivih transakcij, potem ko je Banka Koper leta 1996 o transakcijah za takratnih 12 milijonov nemških mark obvestila urad za preprečevanje pranja denarja. Achenbachovo podjetje Sealand Trade Development Authority je imelo korenine v fiktivni državi Sealand (pravzaprav na zapuščeni naftni ploščadi, ki je zdaj v teritorialnih vodah Velike Britanije), račun na banki pa naj bi Achenbach odprl s ponarejenim potnim listom.
Sum pranja denarja in ponarejanja listin
Ker so obstajali utemeljeni sumi, da se Achenbach ukvarja s pranjem denarja, so mu blokirali račun in zasegli nekaj več kot šest milijonov evrov. Na pobudo urada za preprečevanje pranja denarja je državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo proti Achenbachu ter zakonca Josefa in Evo Baier. Preiskovalni sodnik se je z zahtevo strinjal in preiskavo končal v drugi polovici leta 2000.
Proti trojici so napisali obtožbo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, proti dvema osebama pa še zaradi ponarejanja listin. Septembra 2003 je obtožnica postala pravnomočna, a očitke o ponarejanju listin so ločili in jih odstopili koprskemu okrajnemu sodišču. Ko so se sodniki koprskega okrožnega sodišča poglobili v očitke o pranju denarja, so sklenili, da jim krivda ni dokazana, postopek zoper ponarejanje listin pa je zastaral. Odločitev sodišča je postala pravnomočna. Po pravnomočni oprostilni sodbi je ostalo odprto še vprašanje zaseženih milijonov na bančnem računu Achenbacha. Tožilec je menil, da ni pogojev za vrnitev denarja neobstoječemu podjetju, ki naj bi imelo sedež v neobstoječi državi. A vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj je menilo, da je bil denar zasežen na računu z imenom imetnika računa, »zato ni logično, da ta družba ne bi bila obstajala takrat, ko je bil denar zasežen oziroma ko ji ga je bilo treba vrniti«.
Pooblastilo družbe, ki ne obstaja
Ko je Okrožno sodišče v Kopru marca 2005 izdalo sklep, da se zaseženo premoženje vrne, se je znova zapletlo. Na obtoženčev račun v Banki Koper ga niso mogli vrniti, saj je posloval s ponarejenimi dokumenti neobstoječe države. Podjetnik je zato sodišču poslal pooblastilo, naj 6,022.158 evrov nakažejo na račun odvetnika Danijela Starmana. Tožilstvo se je temu uprlo, saj je bilo pooblastilo izdano v imenu družbe, ki je ni. Sodišče je ugovor sprejelo, a so novembra 2005, čeprav niso dobili potrdila o registraciji podjetja (tega pravzaprav od neobstoječega podjetja ni mogoče dobiti), denar nakazali na odvetnikov račun. V zahtevku za denarni obliž je tožnik zapisal, da mu je država z zasegom premoženja povzročila za slabega 1,3 milijona evrov škode. Na državnem pravobranilstvu pa so poudarili, da se po zakonu vračilo zaseženih sredstev opravi v nominalnem znesku, brez obresti. Da podjetnik iz virtualne države svojega premoženja na račun Slovenije ne bo oplemenitil, so zdaj sklenili še drugostopenjski sodniki.
