KAMNIK, MÜNCHEN – Upokojenemu kriminalistu je v oči padel nedavni članek v Slovenskih novicah, da so Nemci s pomočjo slovenske baze sistema za avtomatsko identifikacijo prstnih odtisov AFIS razrešili kar 30 let star umor v Münchnu. Ob tem se je spomnil na prav tako že skoraj tri desetletja star umor v Sloveniji, ki pa še vedno spada v svet nerešenih zločinov.
Obe tragični zgodbi imata menda kar precej podobnosti in kar precej sta si podobna tudi osumljenec umora v Nemčiji, njegov fotorobot je delo nemškega policijskega risarja, ter osumljenec umora v Kamniku, ki ga je sestavil slovenski policijski risar. Predvsem okrog oči je ta podobnost naravnost osupljiva. Kriminalist je poklical kolege in primer umora 35-letnega slavista Mirka Orehovca iz davnega leta 1990 je po naših informacijah postal znova zanimiv za preiskovalce.
V Srbiji umoril novinarja
Kot so poročala nemška občila, naj bi bil danes 56-letni Srb Božidar S. v Sloveniji nekoč vpleten v pretep in njegovi odtisi so bili shranjeni v AFIS. Konec lanskega leta pa so ga na Dunaju aretirali avstrijski policisti ter ga predali Nemcem.
Zločin je zagrešil davnega 17. januarja 1986, ko naj bi po ugotovitvah kriminalistov kot prostitut kolovratil po Bavarskem. Na enem od münchenskih javnih stranišč se je srečal z 80-letnim istospolno usmerjenim upokojencem Franzom Schmidom, ki je živel sam, mu v zameno za hrano in denar ponudil spolni odnos, ta pa ga je povabil k sebi. Ko je bil Schmid v stanovanju že napol slečen, ga je Božidar do smrti pobil s pepelnikom in steklenico parfuma ter izpuhtel v neznano. Več kot tri desetletja so torej Bavarci iskali Schmidovega morilca, najverjetneje homoseksualno spolno usmerjenega, ki se je Nemčijo odpravil zato, da bi s prodajanjem svojega telesa osrečeval premožnejše moške.
Letošnjo jesen so ga posadili na zatožno klop münchenskega deželnega sodišča, na procesu je dejanje sicer priznal, vendar odločno zanikal, da bi v Nemčiji prodajal svoje telo moškim. »Sovražim zasvojence z mamili, geje in teroriste,« je vzkliknil, nato pa dodal, da je bil prepričan, da mu Schmid ponuja brezplačno prenočišče. Ko pa je v njegovem stanovanju ugotovil, kaj hoče od njega, »in to je bilo nagnusno«, ter ga začel nadlegovati, mu je počil film, pograbil je pepelnik.
Toda sodniki Božidarjevi zgodbi o dejanju v afektu niso verjeli, pred nekaj dnevi so ga spoznali za krivega najhujšega umora in mu prisodili kazen dosmrtnega zapora. Eden od kronistov s sodnega procesa je svoj prispevek sklenil s šokantnim stavkom: »Da mu ubijanje ni tuje«, je Božidar dokazal tudi 10 let pozneje, ko je v Srbiji ubil nekega novinarja in bil obsojen na 20 let zapora.
Je policijskemu risarju opisala morilca?
Tudi v Sloveniji je torej Božidar S. očitno bil. Podatka o tem, v kateri incident je bil vpleten pri nas, da so mu odvzeli prstne odtise, nam ni uspelo izbrskati. Po zgodbi o umoru v Nemčiji pa se je torej porodil sum, da bi utegnil imeti kaj s kaznivim dejanjem, v katerem je bil leta 1990 umorjen Mirko Orehovec, profesor slovenščine na srednji gradbeni šoli v Ljubljani. S fotorobotom so sicer slovenski policisti iskali moškega, starega nekaj več kot 30 let (Božidar je bil tega leta star 29 let), gostih črnih in rahlo valovitih las ter južnjaške polti.
Profesorja Orehovca v ponedeljek, 12. novembra, ni bilo v službo, ker pa ni bilo v njegovi navadi, da jih o svoji odsotnosti ne bi vnaprej obvestil, so iz šole poklicali njegovega brata. Ta se je odpravil do Zikove ulice v Kamniku, kjer je Mirko sam živel v enosobnem stanovanju, ker pa je zaman trkal in zvonil na vrata, je zaskrbljen obvestil miličnike.
Ti so s pomočjo gasilcev čez balkon splezali v stanovanje in v sobi naleteli na njegovo truplo. Takoj je bilo videti, da je umrl nasilne smrti, najverjetneje že v noči na nedeljo, za njegovim morilcem pa so izginile vse sledi. Tega nihče ni opazil niti, ko je zapustil Orehovčevo stanovanje in za seboj zaklenil vrata.
Občila so nato kar dolgo objavljala informacijo, da preiskovalci tega zločina tavajo v temi, ter poskušala sestavljati mozaik, kaj se je zgodilo. V soboto okrog 23. ure naj bi sosedje iz Orehovčevega stanovanja slišali ropot in nekakšne krike. A to je bilo tudi vse. Iz stanovanja ni izginilo nič vrednejšega, prav tako ni bilo razmetano.
Orehovec je doštudiral slovenščino in ruščino, se leto dni izpopolnjeval v Sovjetski zvezi, nekaj časa je bil lektor na Televiziji Slovenija, potem pa se zaposlil kot šolnik. Kolegi in dijaki so ga opisovali kot strogega, vendar pravičnega profesorja, o njegovem zasebnem življenju pa je bilo bolj malo znanega; razen da je živel sam, da je imel velik krog uglednih prijateljev, le nekateri so omenjali, da naj bi se že dolga leta dobival z nekim dekletom.
V soboto ga je sicer pred ljubljanskim Maximarketom opazila znanka, ko je bil zatopljen v pogovor z njej neznanim moškim. Prav na podlagi njenega opisa so leta 1990 izdelali fotorobota, ki je torej podoben fotorobotu morilca Nemca Schmida iz leta 1986.
Tudi v zadnjem časopisnem članku, ki smo ga o umoru prof. Mirka Orehovca izbrskali v našem arhivu, je še vedno veljal poziv kriminalistov občanom, naj jim pomagajo pri raziskovanju tega kaznivega dejanja.
Le hčerko pripeljal na pogreb Sprva se je zdelo, da bo umor Orehovca dokaj hitro pojasnjen. Natanko mesec dni po njegovi smrti so policisti objavili fotografijo NN moškega. Domnevali so, da gre za profesorjevega prijatelja ali znanca, in ga pozivali, naj se oglasi na Prešernovi. Upali so namreč, da bi lahko njegovo pričanje koristilo preiskavi oziroma osvetlilo dotlej »skriti del profesorjevega življenja«. Moški s fotografije se je nato res oglasil na tedanji UNZ Ljubljana. Predstavil se je kot Marko Novak, a ni bil Orehovčev prijatelj, temveč oče njegove učenke. Hčer in nekaj njenih sošolk je le pripeljal na pogreb profesorja in se tako nehote znašel kriminalistom na očeh. Pripomnil je še, da Orehovca osebno ni poznal, zato jim nikakor ne more pomagati pri preiskavi zločina. |