MEKINJE – Otroška igrala pri hiši na Polčevi poti danes samevajo. Vrata ograje so odprta. Zgolj nekaj velikih, luksuznih avtomobilov sameva na dvorišču. Žaluzije so zastrte, le eno okno na velikem, z obzidjem in ograjo obdanem domovanju, je bilo ob 7. uri odprto. O včerajšnjem dogodku, ki je imel srečen konec – ugrabitvi otroka –, ni več nobenega znaka. Ne policijskega traku, ničesar.
Soseda: Ne morem verjeti, da se to dogaja pri nas
Okoli 7. ure zjutraj smo v Mekinjah ustavili sosedo, ki pa ni bila preveč zgovorna. Dejala je le, da o ugrabitvi ne ve ničesar: »Ne morem verjeti, da se to dogaja pri nas.« O novici, da je otrok že na varnem – o tem smo poročali prvi na Slovenskenovice.si –, jih niso obvestili.
Ponoči skoraj povsod prižgane luči
Ponoči je bilo drugače. Z domačini smo se skozi Mekinje sprehodili okoli polnoči. Osvetljena so bila vsa okna hiše na Polčevi, iz katere je izginil otrok. Tudi pri bližnjih sosedih so gorele luči. Iz številnih hiš je bilo slišati zaskrbljene pogovore. Vrteli so se okoli popoldanske ugrabitve.
Na zadnjem sedežu vozila dojenček
Ponoči so bila vrata rdeče hiše zaprta. Tudi železna ograja. Na notranji strani sta stala dva človeka. Morda zaradi teme, a videti sta bila zaskrbljena. Ko smo se drugič sprehodili mimo, je bil pred vhodom parkiran starejši avto. Na zadnjem sedežu smo opazili dojenčka. Ali gre za pogrešanega otroka, ne vemo, napetost v zraku je bila tako velika, da nismo spraševali.
Nihče ni spraševal
Policije ni bilo videti nikjer, vsaj avtomobilov s policijskimi oznakami ne, smo pa v kakšnih desetih minutah sprehoda srečali nekaj civilnih vozil, različnih registrskih oznak, od kranjskih do koprskih. Enak avto je peljal mimo tudi po petkrat. Nedvomno policija. A ustavili nas niso, nihče ni vprašal, kdo smo in kaj iščemo na vroči lokaciji.
