Ni plaval mrtvaka, 
utapljal se je

ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI – Naključni dogodki, če le malce premislimo, marsikdaj nikakor niso nepomembni. Nekaj, kar je bilo v začetku videti povsem obrobno, lahko dobi takšen pomen, da postane nekaj ključnega za vse življenje.

Kadar pa se primeri, ko neko življenje visi na nitki, da pride mimo junak, ki ogroženega z roba smrti odločno potegne nazaj v življenje, ni samo pomembno, ampak tudi srečno naključje. Opisano je zaznamovalo dva poprejšnja neznanca in ju še z drugima dvema pomočnikoma zavezalo za vedno.

Na videz mrtvak

Pripetijo se naključni dogodki, spričo katerih, ko jih pozneje analiziramo, osupnemo, saj je videti, kot da bi jih z nevidnimi nitmi v logično zaporedje povezala višja sila, usoda.

Tako se je vrhunskemu odbojkarju, 26-letnemu Zlatku Pulku iz Šempetra v Savinjski dolini – nosil je že dres več odličnih klubov, poleg slovenskih tudi belgijskega in francoskega, zdaj pa je član švicarskih prvakov Seat Volley Näfels –, in njegovemu dekletu Niki Torkar zgodilo, da sta se v nedeljo, 17. julija, odpovedala že ves mesec načrtovanemu obisku viteškega turnirja in odšla v povsem drug kraj. Prav takrat, ko bi sicer občudovala mečevalske in druge spretnostne veščine oklepljenih vitezov, sta s svojim srčnim, nesebičnim in pristnim viteškim ravnanjem rešila življenje že povsem obnemoglemu utapljajočemu se človeku.

Prisluhnimo Zlatku: »Z Niko sva se že kakšen mesec pogovarjala, da bi si šla ogledat viteške igre v Predjamo. Toda ko bi morala tja, sva zjutraj ugotavljala, da se nama nekako ne gre. Medtem sva se tudi slišala z njenima mamo in očetom, ki sta rekla, da se sta odpravljata na Bled. Tako sva se zanj odločila še midva.«

Nika in Zlatko sta se mimo hotela Toplice peljala okrog pol dveh: »Nadaljevala sva čez Mlino, parkirala ob Pristavi in šla peš proti jezeru. Bil je tako vroč dan, da sem se v mislih že pripravljal na kopanje.«

Ko sta se čez griček spustila do jezera, sta zagledala ljudi, ki so se ustavljali: »Dve ženski sta rekli: ‘Glej ga, plava mrtvaka!‘ Še midva sva se ozrla v tisto smer. Približno 25 metrov od obrežja sva ugledala gospoda, a naju je takoj zmotilo, da ni ležal kot nekdo, ki plava mrtvaka. Podobnost je bila le v njegovi negibnosti. Toda ni imel iztegnjenih nog in rok, okončine so mu mlahavo visele proti dnu. Le glavo in trup, ki se je nagibal na bok, je imel na gladini.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Napol na onem svetu