Ni hotel na sprehod, v celici se je obesil

MARIBOR, LJUBLJANA – Ropar je visok okrog 160 centimetrov, pokrit je bil s kapuco, čez obraz je imel volneni šal, oblečen pa je bil v kavbojke in jakno bež barve. Lotil se je mariborske družinske zlatarne Holc. Z nožem je zagrozil Ani Holc in jo zvezal, potem pa pobral večjo količino nakita in jo popihal v neznano. Holčevi so v preteklosti že doživeli nekaj ropov. »Ampak tako grob napad kot tokrat se pri nas še ni zgodil. Ropar je zvezal hčerko s trakom za električne kable,« je Stanislav Holc povedal o tem, kar jih je doletelo 25. novembra 2011.

Hoteli so ga zlomiti?

Nekaj dni pozneje so kronisti poročali o aretaciji osumljenca: Alen Vidojkovič je poskušal pred policisti pobegniti na mopedu, a so mu blokirali pot, ga dobesedno sneli z dvokolesnika in mu odvzeli prostost. Prvega decembra so ga s kazensko ovadbo pripeljali k preiskovalnemu sodniku, ta pa ga je poslal v pripor.

Sledila je še vest o tragediji tega 27-letnika v mariborskem priporu: 5. decembra se je Vidojkovič obesil, 8. pa po nekaj dneh kome umrl. Njegov oče je vso krivdo takoj zvrnil na upravo za izvrševanje kazenskih sankcij. Prepričan je bil, da je sin zapadel v tako hudo abstinenčno krizo, da ni več zmogel, in to se je zgodilo le za to, ker so mu za zapahi odrekli metadonsko terapijo: »Bil je odvisnik od heroina, potreboval je ta metadon, vendar mu ga niso dali. Psihologinja je napisala, da ga ne potrebuje, ko sem govoril s kriminalistom, pa je ta dejal, da se še ni zlomil. Metadona mu očitno niso hoteli dati.«

Očitke je že tedaj zavrnil direktor mariborskega zapora Robert Šilc: »Dan po sprejemu je pripornika v zavodu pregledal zdravnik in prvi je bil po njegovi napotnici istega dne odpeljan v KC Maribor, od koder se je vrnil s predpisano terapijo – ker naj bi na prostosti prekinil metadonsko terapijo, mu je bila predpisana ustrezna nadomestna terapija. Psihiater opravlja svoje delo v zavodu ob sredah, zaradi česar se pripornik z njim v zavodu ni srečal, že 2. decembra pa je opravila razgovor z njim zavodska psihologinja. Pripornika smo poznali kot odvisneža od prepovedanih drog, ni pa bil prepoznan kot suicidalna oseba, zaradi česar za njega tudi ni bil potreben povečan nadzor. Pripornik je izvršil poskus samomora z obešanjem v času, ko je bil njegov sostanovalec na sprehodu. V sobi je bil sam manj kot eno uro. Pravosodni policist je naletel na njega, ko ga je prišel iskat v sobo, da ga odpelje k zdravniku. Po postopku reanimacije so ga odpeljali v bolnišnico.«

Delavci pripora v nasprotju s predpisi?

Primer je pristal v pravdnih klopeh ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer so se ukvarjali z odškodninsko tožbo Vidojkovičevih staršev proti državi, terjata po 30.000 evrov. Najbolj pomenljiva trditev iz tožbe je prav tista o očetovem domnevnem pogovoru s kriminalistom, zaradi katerega so starši prepričani, da sinu namerno niso dajali metadona, da bi ga tako zlomili, da bi priznal vpletenost v rop zlatarne. Kriminalist naj bi mu celo dejal, da se Alen še dobro drži, ker je verjetno še pod močnim vplivom mamil, sklep staršev pa je, da so le čakali na abstinenčno krizo, da bi ga lažje privili.

Da bi Alen moral dobivati metadon, dokazujejo tudi z njegovo metadonsko izkaznico in kartončkom pregledov v centru za obravnavo odvisnosti, v katerem je zapisano, da bi se moral konec novembra tam oglasiti na šestmesečno zdravljenje zaprtega tipa. Da ni res, da je Alen zdravljenje prekinil, pa dokazujejo s podatkom, da je bil 28. novembra na pregledu, med katerim je izrazil željo, da še naprej prejema zdravilo, ki bi mu pomagalo prestati položaj.

Pravosodni policisti bi morali po pravilniku skrbeti za varnost obsojencev, preprečevati pobege, napade, konflikte, samopoškodbe in samomore, kar pa so v tem primeru opustili in je torej ravnanje državnih uslužbencev protipravno. Vedeli so namreč, da je Alen odvisnik, niso pa mu omogočili ustreznega zdravljenja. Napotili so ga sicer k psihiatru, ki pa mu je predpisal apaurine, tadole in prazineje.

Odškodninski zahtevek kajpak temelji na duševnih bolečinah staršev ob izgubi sina. Živel je pri očetu, skoraj vsak dan pa je obiskal tudi mater. Starši so bili na otroka zelo navezani, ker je bil odvisnik od mamil, so vse svoje življenje posvetili le temu, da bi ga iztrgali iz njihovega primeža.

Država: 
Živel je v kleti

Državni pravobranilci kot odvetniki države so na tožbo odgovorili z vsemi topovi, pri tem pa jim je pomagal tudi sodni izvedenec za psihiatrijo Branko Brinšek, ki trdi, da je Vidojkovič že prej slabo sodeloval pri zdravljenju odvisnosti, tudi on, da je samovoljno prekinil metadonsko terapijo, da v priporu ni bilo zaslediti, da bi se pri njem pojavila težja abstinenčna kriza, da ni izkazoval samomorilnih namenov in da je pravilno, da mu psihiater ni predpisal metadona, ampak nadomestno terapijo. Sklep izvedenca je, da v ravnanju zaporskega in zdravstvenega osebja ne najde odstopanj glede izvajanja potrebnih zdravstvenih ukrepov v primeru Vidojkoviča. Abstinenčna kriza po njegovem vzročno tudi sicer ne more biti povezana s samomorom.

Pravobranilci najodločneje zavračajo trditev, da so poskušali prav s krizo Vidojkoviča zlomiti, da bi priznal. Zgodba o kriminalistu, ki naj bi to dejal očetu, se jim zdi izmišljena, sodimo po njihovem odgovoru na tožbo. Že po pridržanju na policiji in pozneje tudi v priporu naj bi 27-letnika pogosteje in poostreno nadzirali ravno zato, ker so vedeli, da je odvisnik. Prav zaradi tega so ga tudi namestili v sobo s še enim pripornikom. Usodnega dne naj bi vse potekalo normalno; sopripornik je vedel povedati, da sta se pogovarjala o običajnih stvareh, Vidojkovič pa je po uporabi športne sobe zavrnil možnost sprehoda, zato so ga namestili nazaj v bivalni prostor. Medtem ko je bil sopripornik na sprehodu, pa se je torej obesil.

Tudi glede zatrjevanih duševnih bolečin in tesne povezanosti med starši in sinom pravobranilci odgovarjajo ostro. Alen je bil po njihovem že v osnovni šoli nameščen v vzgojno-izobraževalni zavod, med srednjo šolo je bival v dijaškem domu, leta 2007 pa naj bi ga oče celo nagnal iz stanovanja in je moral živeti v kleti.

Te besede se zdijo staršem močno žaljive in neprimerne, saj po njihovem pravobranilci sklepajo na podlagi nekaterih dogodkov iz preteklosti, v resnici pa o odnosih v družini ne morejo vedeti ničesar. A jih očitno to niti ne preseneča, ko pa jim ni celo nihče iz mariborskih priporov po Alenovi smrti izrekel niti sožalja. Pravobranilci znova vračajo žogico; že dan po Alenovem obešanju je direktor Šilc povabil njegovega očeta na pogovor, mu pojasnil vse okoliščine dogodka, odgovoril na vsa njegova vprašanja in mu dejal, da mu je še naprej na voljo. Pogovor naj bi potekal mirno, oče pa bil z odgovori zadovoljen.