LJUBLJANA – Na mariborskem sodišču so v ponedeljek začeli soditi enemu od močno zaželenih na seznamu ameriškega FBI, Matjažu Škorjancu, avtorju računalniškega programa, s katerim so internetni kriminalci prevzeli nadzor nad milijoni računalnikov po vsem svetu. Štajerski heker naj bi s tem zaslužil 115.000 evrov.
Okoriščanje z (zlonamernimi) računalniškimi kodami je dandanašnji nekaj povsem običajnega, veliko bolj kot pred desetimi leti. Toliko je že minilo od medijsko odmevnega in nazadnje neuspešnega trgovanja med Novo Ljubljansko banko in takrat 28-letnim računalniškim genijem Robertom Škuljem. Ta je imel, kot je zatrjeval, povsem poštene namene – hotel je prodati svoj program za zaščito očitno naluknjanega internetnega sistema Klik. Pred natanko devetimi leti, v petkovem popoldnevu, 8. avgusta 2003, pa je v stanovanju v Tržiču odjeknil strel. Škulj je smrtno ranjen obležal na tleh, z očetovo pištolo ob sebi.
Programa ni sestavil sam
Robert, doma iz Stražišča pri Kranju, ni imel formalne računalniške izobrazbe. Kot številni njegovi vrstniki je videl prihodnost v tovarni Sava in se izšolal za gumarskega tehnika. Kruh je služil na druge načine, tudi kot varnostnik na obrambnem ministrstvu. Njegova velika strast pa so bili računalniki, za zaslonom je prebil od dveh do deset ur na dan. Tako je, med drugim, odkril luknje v internetnem bančnem poslovanju NLB in našel, kot je dejal, protistrup. Program Lažni podpis, s katerim bi lahko, kot je pojasnil, v treh sekundah pobral denar z računa katerega koli komitenta (šlo je za trojanskega konja) in ga prenesel na svojega, ter zaščito zanj je poskušal unovčiti. Oba programa je ponudil NLB za 500.000 evrov. Pogajanja so trajala dobrih pet mesecev, nato jih je prekinila banka, ki je Škulja ovadila policiji zaradi izsiljevanja. Mojca Strojan, odgovorna za stike z javnostjo pri NLB, je ob tem izjavila: »Po nekaj mesecih pogajanj z dotično osebo so strokovnjaki za informatiko na NLB ocenili, da gre za avtorjevo zlonamernost, in obvestili policijo. Po naših informacijah je bil Kranjčan na policijo le povabljen na razgovor. Po naših podatkih R. Š. ni dokazal, da je avtor, je pa sprožil postopek patentiranja programa, ki pa še ni končan. Gre za program, t. i. trojanski konj, ki se namesti pri uporabniku in ne na računalnikih NLB. Do vdora v sistem Klik NLB ni prišlo.«
Kot se je izkazalo, Škulj programa ni sestavil sam, ampak ob pomoči prijatelja programerja, podobne pomanjkljivosti kot v NLB pa sta našla tudi pri SKB, s katero sicer nista vzpostavila stika.
Samomor ni bil v zvezi z NLB
Policija, ki je Škulju zasegla programa in vse varnostne kopije, je zadevo predala tožilstvu, on pa je v zameno tožil državo za 1,25 milijona evrov. Kaj natančno se je s Škuljem dogajalo leta 2003, ni znano. Petnajstega februarja mu je potekla pogodba z obrambnim ministrstvom, to je ni podaljšalo. Kazenske postopke so v bistvu rešili, pa je dejal Robertov odvetnik Kristjan Gnilšak. Kaj je torej sprožilo Škuljevo odločitev, da konča svoje življenje? Cenjeni nožarski mojster Marjan Škulj je bil ob tragični izgubi sina kratek: »Samomor ni bil v zvezi z NLB, to zadevo je praktično že dobil.« Kaj bi potem lahko bilo? »Na nikogar ne moremo pokazati s prstom,« je tedaj odgovoril Marjan. V naslednjih letih je, vse kaže, veliko razmišljal o ozadju Robertove smrti in temeljito spremenil svoje mnenje. V sredo, na dan devete obletnice, nam je po telefonu vljudno povedal, da o dogodku ne bo govoril, rekel pa je tudi: »Ne verjamem v njegov samomor.«
