PTUJ – Čeprav bodo Senadu Softiću, ki je oktobra letos s strelskim pohodom sredi belega dne na Titovi cesti v Mariboru šokiral celotno Slovenijo, za umor in povzročitev splošne nevarnosti začeli soditi šele v začetku prihodnjega leta, pa je na zatožno klop sedel že včeraj. Na Ptuju so 54-letnemu Mariborčanu sodili zaradi nasilja v družini in nelegalnega posedovanja orožja. Za ti dve kaznivi dejanji ga je prijavila njegova nekdanja žena Rasima, istočasno pa policistom pokazala skrivno mesto, kjer je Senad skrival arzenal nelegalnega orožja.
»Glede orožja priznam. Moje je bilo oziroma od vseh nas v hiši. Glede nasilja v družini pa se bom pritoževal, pa če treba tudi deset let,« je včeraj dejal. Včerajšnje sojenje pa je tudi razkrilo, kakšnega značaja je Softić. Njegova nekdanja žena je morala skupaj s hčerkama zaradi psihičnega in fizičnega nasilja pobegniti iz Slovenije. Sodišče, ki je za obsodilno sodbo potrebovalo njihovo izjavo, jih je iskalo celo prek Interpola. Kmalu po razpisani »tiralici« so se ženske vendarle javile sodišču in pojasnile, da bodo prišle na sodišče, a prosile, da ne bi pričale vpričo obtoženega ali se z njim celo srečale.
Sodnica Biserka Rojic jim je ugodila in jih zaslišala v nenavzočnosti obtoženega, a kljub vsemu ni mogla verjeti, kar je slišala. »Poročila sva se 1986. leta. Prvih deset let je v zakonu nekako šlo, po rojstvu prvega otroka pa je začel kazati pravi obraz. Zmerjal me je s kurbo in prasico, nikogar nisem smela niti pogledati. Po rojstvu drugega otroka mi je celo prepovedal, da bi hodila v službo. Nisem smela imeti stikov s sosedi, zaklepal me je v stanovanje. Zaradi tega sem zamujala v službo in tam tega niso dolgo tolerirali, zato sem izgubila zaposlitev,« je razlagala Rasima Softić, zdaj razvezana od nekdanjega partnerja.
Spomnila se je, da ji je mož nekoč iz potnega lista iztrgal liste, da ni mogla k sorodnikom v Črno goro. »Ko je v BiH divjala vojna, je odšel tja na bojišče. Dolgo nisem vedela, kje je, nakar sem v časopisu prebrala, da je tam slovenski prostovoljec. Meni je govoril, da ga ni, ker ima druge ženske,« je še dodala Softićeva. Razmere so postajale iz leta v leto bolj neznosne, vrhunec pa dosegle po rojstvu tretjega otroka. Takrat je hotel obtoženi ženo prisiliti, naj se pri notarju odpove otrokom in podpiše, da ni rodila nobenega od njih. Maja lani je njegovo vedenje dokončno preseglo meje vsakršnega okusa: »Grozil mi je, da bo pripeljal dva moška, ki me bosta tako obdelala, da bom vsa raztrgana in bom umrla,« je opisovala grozovito dogajanje.
Ko se je zaupala zdravnici, je ta poklicala in o dogajanju obvestila policijo. Najprej se je Rasima skupaj s hčerama umaknila v varno hišo (skupaj so bile v njej trikrat), a so se naposled odločile, da se pred nasilnežem umaknejo za vedno. »Ne povemo, kje smo,« so v en glas trdile sodnici. Ta niti ni hotela izvedeti, kam so jo popihale, saj je izvedela, da je od doma »pobegnil« tudi obtoženčev sin, odšel je v ZDA. O težkem otroštvu je na sodišču govorila tudi starejša hčera obtoženega: »Na silvestrovo je govoril, da gre ubit nekega moškega, da mu bo odrezal glavo, potem pa da bo pobegnil in bo sodišče obsodilo mater. Velikokrat je razbil pohištvo. Ko je pil vodo, je kozarec vrgel ob tla, da se je razbil.«
Mlajša hčerka se očetovega početja spominja takole: »Mama mi je v ranem otroštvu dala flaško v usta, potem pa je pobegnila skozi okno, oče pa z nožem za njo. Spominjam se, da je pred nami otroki na tla metal naboje in smo jih morali pobirati.« Sodišče je Senada Softića spoznalo krivega obeh očitanih dejanj in ga obsodilo na poldrugo leto zapora. A to ne bo dokončna doba, ki jo bo preživel za zapahi. Tokratno kazen je sprejel z besedami: »Kdor misli kar koli naredit, za to ne potrebuje orožja.«
