TEKAČEVO – Obiskali smo Tekačevo pri Rogaški Slatini, kjer se je pred 15 leti zgodil eden najgrozljivejših zločinov pri nas. V nedeljo, 4. marca 1997, so v hiši številka 9 našli štiri mrtve: 75-letnega gospodarja Štefana Poharca, njegovo 73-letno ženo Frančiško, 36-letno podnajemnico Heleno Krošlin ter njeno 17-letno hčer Viktorijo. Začela se je ena najobsežnejših kriminalističnih preiskav pri nas, po desetletju in pol »intenzivnega« kriminalističnega dela in nekaj sojenjih pa se še vedno vse vrti le okrog za zdaj edinega obtoženca Kristijana Kamenika, ki povrhu vsega še nekaj let ne bo dosegljiv našemu sodišču, da znova sede na zatožno klop.
Krvavi tekačevski zgodbi res ni videti konca. Štirikratni umor desetletje in pol pozneje ni pozabljen – in to ne le zaradi žrtev, temveč predvsem zaradi storilcev, ki jih policiji še ni uspelo odkriti in privesti pred sodnike. Ko v pogovoru z domačini obudimo spomine na dogodke iz marca 1997, se zdi, da se je za nekatere – tako kot za žrtve – tistega krvavega dne ustavil čas. O dogajanju premlevajo, kot bi bilo včeraj, sprašujejo se, ali bodo dočakali prijetje storilcev, ob tem pa pripovedujejo o žrtvah, ki so jih dobro poznali. Mimogrede navržejo kakšen podatek o morebitnih storilcih, ki bi morali še kako zanimati preiskovalce, ki že 15 let preiskujejo zločin v Tekačevem.
Šlampasti organi
O poteku dolgotrajne preiskave že dolgo nihče več ne obvešča javnosti, na novinarska vprašanja pa na vseh ravneh, na policiji, sodišču in na tožilstvu, vztrajajo le pri prežvečenem odgovoru: »Zadeva nikakor ni šla v pozabo. Delamo. In to intenzivno.«
Ali torej lahko pričakujemo skorajšnji konec maratonskega iskanja storilcev? Odgovora seveda ne more nihče podati, zanesljivo pa niti morebitna obsodba Kristijana Kamenika na ponovljenem sojenju, če to sploh bo, ne bo pomenila razjasnitve štirikratnega umora.
Znano je, kako in kdaj so žrtve umrle, približno naj bi bil pojasnjen tudi motiv, vemo, da je eden od obtožencev Kamenik, nič ali skoraj nič pa se ne ve o sostorilcih. Koliko jih policija sploh išče? Dva ali tri, morda štiri?
Številna neodgovorjena vprašanja
Kdo je v rokah držal pištolo znamke Makarov in hladnokrvno, z natančnimi streli v glavo dokazal, da je pravi morilski profesionalec? Žrtve so bile ustreljene iz neposredne bližine, morilci so, kot rečeno, uporabili kratkocevno orožje, gospodarja Poharca pa so celo vklenili v policijske lisice, kakršne so uporabljali notranji organi sosednje Hrvaške. Na kraju morije so našli maskirno kapo z nalepko hrvaškega izdelovalca. Prava ali namerno zavajajoča sled? Šele 20 dni po zločinu so preiskovalni organi obvestili javnost, da naj bi morilski roparji odnesli več kot obilni plen: okoli milijon mark v devizah in nekaj kilogramov zlata. Je podatek zanesljiv? Mirno lahko zapišemo, da gre zgolj za domnevo, saj trdnih dokazov o bogastvu Štefana Poharca, vsaj po naših informacijah, ni.
Primer Tekačevo je bil, tako so prepričani mnogi, že na začetku zavožen. Preiskava naj bi bila v nekaterih elementih površna, zgodilo naj bi se nekaj začetniških napak, kar je vrglo senco na celotno delo kriminalistov. Čeprav so relativno kmalu, v nedeljo, 27. aprila 1997, aretirali takrat 25-letnega Kristijana Kamenika iz okolice Slovenskih Konjic, so se pojavila vprašanja, ali je policija res temeljito obdelala vse podatke, namige in sledi, ki bi pripeljali do razkritja zločina v Tekačevem.
Policija, tožilstvo, sodišče?
Na vprašanje, kdo je največ pripomogel k temu, da se primer Tekačevo vleče v nedogled, ne zna, noče ali ne more odgovoriti nihče. Policija, tožilstvo, sodišče? Dejstvo je, da zločin po 15 letih ni pojasnjen. Ob tem nekateri pripomnijo, da gre pri sojenju Kameniku (za zdaj) za zmago odvetnikov, drugi menijo, da so se pikolovsko zapletli izvedenci, ki so se ukvarjali s Kamenikovimi športnimi copati. Toda ali v primeru Tekačevo ni ničesar drugega kot njegov copat?
Vseskozi je bilo namreč jasno, da sta bila storilca najmanj dva, o čemer pričajo tudi analize DNK najdenih sledi s kraja zločina. Tu se začne zgodba o drugem možnem osumljencu, srbskem državljanu Milanu Vukasu.
Izpuščen,
a še aktualen
Ime Milana Vukasa se je v zvezi s tekačevskim zločinom pojavilo že kmalu po odkritju trupel. Vukas – takrat naj bi imel hrvaško državljanstvo – je izginil iz okolice Rogaške Slatine takoj po štirikratnem umoru, pozneje pa je Kamenik potrdil oziroma priznal, da Milana Vukasa pozna, seveda pa ni povedal, ali sta se kdaj morda srečala tudi v Tekačevem. Kakor koli, Vukas je še vedno v krogu možnih osumljencev kot soudeleženec v zločinu.
O zdaj že malce ostarelem kriminalcu, ki ima na vesti več premoženjskih deliktov, je bilo v preteklosti znanih zgolj nekaj skromnih podatkov. Takoj po zločinu smo imeli neuradne podatke, da morebitne Vukasove vpletenosti v preiskavi niso zanemarili. Kriminalisti so v zaporu v Nemčiji z njim celo opravili pogovor, vendar prav temeljitega postopka z njim ni bilo. Razlog je bil pravzaprav banalen; ker slovenski preiskovalci niso imeli v rokah oprijemljivejših sledi, kaj šele dokazov o njegovi vpletenosti, je bil čas za pogovor zelo skopo odmerjen, le 15 minut, kar je bilo odločno premalo za resno obdelavo. Sam od sebe pa seveda ni ničesar priznal.
Indici so, prič ni
Za nadaljnji potek preiskave bi bilo nadvse dobrodošlo, če bi se pojavila katera priča, ki bi ga lahko povezala s Tekačevim oziroma žrtvijo Štefanom Poharcem. Za zdaj torej obstajajo le indici o Vukasovi udeležbi v tem zločinu. Kot rečeno, Kamenik je priznal, da je Vukasa poznal. Če dodamo, da so Vukasa v preteklosti že obravnavali predvsem v zvezi s preprodajo ukradenih avtomobilov in nelegalno prodajo alkoholnih pijač, ki naj bi jih kupoval od Kristijanove matere Marije Kamenik (ta si je že leta 1997 prislužila kazensko ovadbo zaradi nezakonitega polnjenja travarice in vekije), bi z intenzivnejšo preiskavo morda lahko sklenili krog poznanstev; omenjena trgovina s pijačo naj bi namreč potekala tudi na domačiji zdaj pokojnega Štefana Poharca, kjer so kriminalisti, kot je znano, med drugim odkrili tudi skladišče orožja in municije.
V javnosti je zato prevladalo prepričanje, da je Poharc trgoval tudi z orožjem, toda resnica je malce drugačna: Štefan Poharc je kot lovec res imel nekaj pušk in smodnika za polnjenje nabojev (to je tisto orožje s podstrešja, ki so ga preiskovalci prezrli takoj po zločinu in so ga pokojnikovi sorodniki odkrili šele 14 dni pozneje), zanimiv pa je podatek, da je prostor za skladiščenje raznovrstnega blaga posodil znancu Francu Škrablu iz Rogaške Slatine, ki je bil že večkrat obravnavan in obsojen zaradi tihotapljenja orožja. Škrabl je kot priča nastopil tudi na procesu proti Kristijanu Kameniku, kjer je odločno zanikal njuno poznanstvo (poznanstvo s Kamenikom), toda govorili smo z ljudmi, ki bi ga glede tega lahko postavili na laž. Toda tisti, ki nekaj vedo, se zaradi slabih izkušenj pač neradi izpostavljajo.
Vsekakor pa drži, da je bil Škrabl tesno povezan s Štefanom Poharcem, a dokler ne bo priznal tudi poznanstva s Kamenikom, mu nihče ne more do živega. Lahko pa ga razkrinka Milan Vukas, ki ga je v času, ko je v bližini Rogaške Slatine skrival ukradene avtomobile, večkrat obiskal. V Škrablovi mehanični delavnici naj bi se večkrat dogovarjali o nezakonitih poslih, tja naj bi zahajal tudi Kristijan Kamenik.
Je bil ali ni bil?
Kot rečeno, Kamenik je vseskozi vztrajal, da v Tekačevem ni nikoli bil, nam pa so nekateri domačini v pogovoru prostodušno omenjali, da ni skrivnost, da je Kristijan Kamenik hodil v Tekačevo. Še več, neka znanka umorjene Helene Krošlin je z nasmeškom dodala, da je Kamenik vendar šmiral s Helenino hčerko Viktorijo! Da je deklico, ki se je vozila v šolo v Celje, kdaj pa kdaj celo spremljal na vlak!
Začaran krog
Če bi to držalo, bi pomenilo, da ljudje dejansko razpolagajo z eno ključnih informacij, ki bi v primeru potrditve lahko spremenile potek nadaljnjih postopkov v preiskavi tekačevskega zločina. Tudi o tem smo se pogovarjali z nekaterimi domačini, ki pa brž dodajo, da nočejo na sodišču nastopati kot priče, hkrati pa jim ni vseeno, ker zločin po tako dolgem času še ni pojasnjen. Kljub temu gre skozi glavo misel, da so bile nekatere izjave domačinov preprosto podcenjene oziroma zanemarjene. Vse skupaj je res začaran krog.
In spet smo pri Milanu Vukasu, ki je, kot smo neuradno izvedeli, v zadnjih mesecih znova glavna tarča preiskovalcev. Čeprav organi pregona ne obveščajo javnosti o tekočih postopkih, smo izvedeli, da se je Vukas pred meseci po dolgem času pojavil v Sloveniji; bojda so ga izgnali iz Nemčije, v Sloveniji se je brez dokumentov znašel v domu za tujce, prislužil pa si je prepoved vstopa v schengenske države. Naši preiskovalci so izkoristili priložnost in se z Vukasom temeljiteje pogovorili o primeru Tekačevo in o njegovi morebitni vlogi pri krvavem dogodku. Izvedeli smo le, da naj bi za čas zločina pred petnajstimi leti navedel nekakšen alibi, ki pa ga je težko ali nemogoče preveriti. Po postopku so Milana Vukasa, ker pač še vedno obstajajo zgolj indici, ne dokazi, poslali v Srbijo, kjer je dobil državljanstvo.
Kakor koli, dejstvo je, da v primeru Tekačevo še zdaleč niso pojasnjene vse okoliščine. In če ponovimo, eden ključnih podatkov za nadaljnje postopke ostaja morebitno poznanstvo med poznejšo žrtvijo in Kristijanom Kamenikom. Ob tem se spomnimo tudi prvega sojenja Kameniku, na katerem so nekatere priče govorile neresnico, in se sprašujemo, zakaj se sodišče že takrat ni odločilo za soočenja nekaterih prič, ki so spreminjale izjave.
A kot rečeno, ljudje se kot hudič križa izogibajo vlogi priče, čeprav obstajajo tudi možnosti, da se pri tem ne izpostavijo. Tovrstno zavarovanje morebitnih novih prič bi tekačevski primer morda le premaknilo naprej. Če pravijo, da preiskava še vedno intenzivno poteka, pomeni, da še ni prepozno.
Usodno hvalisanje?
Vsi so lahko poslušali glasno hvalisanje zdaj pokojnega Poharca o tem, koliko denarja ima, čeprav do danes ni dokazano, da so morilci res odnesli tako obilni plen (okroglo milijon mark in nekaj kilogramov zlata). Morda je imel res zajetno vsoto doma, ker bankam ni zaupal, zato naj bi zločinci, med njimi žrtvini znanci, skovali roparski načrt. Toda Štefan Poharc je med ropom morda enega od njih prepoznal, zato je moral umreti, z njim pa še tri nedolžne žrtve. Takšna je ena od razlag tekačevskega zločina.
Kapitalna izpoved
Eden od naših sogovornikov je ponovil pogovor s Štefanom Poharcem med enim od obiskov pri njem v Tekačevem. »Škoda, ker nisi prišel k meni prejšnji dan. Včeraj je bil tu Kamenik, smo grilali (pekli na žaru, op. p.). Kotletčeke smo grilali,« je povedal Štefan Poharc.
Možakar noče biti imenovan, o zločinu je dodal le: »Prepričan sem, da je bil Kamenik tam, ni pa streljal on.« Domačini marsikaj vedo, a nočejo nastopati na sodišču kot priče, hkrati pa jim ni vseeno, ker zločin tako dolgo ostaja nepojasnjen.
