POSTOJNA – Postojnčan Branko Jojić je 18. februarja 2003, star 32 let, umrl pod streli 28-letnega someščana Viktorja Česnika. Krvavi obračun, za katerega žrtvini svojci po 10 letih še vedno trdijo, da ni popolnoma razjasnjen, se je zgodil v postojnskem Bull baru.
V večernih urah 18. februarja 2003 je v lokalčku na obrobju Postojne, v Volaričevi ulici, sedelo devet gostov. Lokal je bil priljubljen kotiček za kofetarje, med gosti sta bila znanca, 32-letni Branko Jojić in 28-letni Viktor Česnik. Jojić je bil dokaj reden gost, medtem ko Česnika tam niso pogosto videvali.
Nenadoma se je Viktor Česnik namenil na stranišče, toda pri točilnem pultu se je ustavil, potegnil pištolo in na razdalji dva do tri metre hladnokrvno nekajkrat ustrelil v svojega znanca. Ko je Jojić v krvi obležal na tleh, je Česnik krvavi obračun zaključil še z milostnim strelom v glavo.
Takšna je bila ena od različic obračuna, ki smo jo med komentiranjem dogajanja slišali dan po streljanju v Postojni. Policija je sprva javnost le skopo obvestila, da osumljenca še iščejo, šele okoli treh popoldne so objavili fotografijo nevarnega storilca.
Nato so se pojavili poznavalci postojnske kriminalne scene. Govorili so o obračunu dveh starih znancev policije, menda celo obračunavanju na vrhu, saj naj bi Viktor Česnik in Jojić obvladovala tamkajšnje kriminalno podzemlje, oba sta se domnevno ukvarjala s preprodajo orožja. In oba naj bi bila znana izterjevalca dolgov.
Medtem ko so se pretreseni Jojićevi svojci glasno spraševali, kakšen motiv je vodil morilca k okrutnemu dejanju, je policija iskala osumljenca. Okoli 80 mož so poslali na teren, javnost pa so opozorili, da je osumljenec oborožen in torej nevaren.
O Česniku pa so Postojnčani vedeli, da je res lahko nevaren za okolico. Dokaz je bila najdba prave orožarne nekaj let prej pri mladem prestopniku. Menda je bil celo eden od krajevnih ultradesničarjev, nekateri so ga označili kar za nacista. Družinski člani pokojnega Jojića so prav zato že med žalovanjem večkrat glasno zarohneli, češ le kaj je delala policija, da takšnega tipa pušča na prostosti!
Nato je prišlo na dan, da iskani storilec ni prvič streljal. Približno leto in pol pred obračunom z Jojićem je streljal v postojnskem lokalu Merlin. O dogodku je takrat spregovoril lastnik lokala Ahmed Bajrić, ko je prišel izreč sožalje ob Jojićevi smrti. »Ta človek (Česnik) je res nevaren. Takrat je prišel v moj lokal, ko smo že zapirali. Zaželel si je pijače, postregel sem mu, potem pa je nenadoma, brez razloga, potegnil pištolo in nameril vame. Dvignil sem roke in hkrati pritisnil na alarm, povezan z varnostno službo. Ustrelil je nekam proti stropu, ko pa so po nekaj minutah pridrveli varnostniki, si je utrl pot iz lokala kar skozi okno. Zbežal je s pištolo v roki,« se je spominjal Ahmed. Toda na sodišču se je Česnik izmazal. Priznal je sicer, da je bil v Merlinu, strela pa ni priznal. Sodnika je prepričal, saj orožja takrat res niso našli, ostala pa je luknja v stropu lokala.
Za osumljenega Česnika so vedeli tudi, da je pred časom čudežno preživel hudo nesrečo. Med skokom s padalom je z velike višine treščil na zemljo. Toda imel je srečo, padel je na njivo in preživel. Menili so, da je prav ta padec povzročil hude posledice v Česnikovem vedenju, ki je bilo, milo rečeno, nepredvidljivo.
Kdo je bil večji kriminalec?
Po umoru v Bull baru so se razvnele razprave, kateri udeleženec obračuna je hujši kriminalec. Jojićevi svojci in prijatelji so vztrajali, da so govorice o žrtvini kriminalni dejavnosti izmišljene, da pa o Česniku ne gre dvomiti.
Naslednjega dne, nekaj po polnoči, so Viktorja Česnika policisti prijeli. Neki občan jih je obvestil, da naj bi bil osumljeni, ki je na dan zločina svoj avtomobil pustil nedaleč od svojega stanovanja v Postojni in potem izginil v noč, v stanovanjski hiši v Slavini, nedaleč od Postojne. Dvanajst policistov je obkolilo hišo, bili so pripravljeni tudi na odpor. Ko je osumljenec stopil iz hiše, so ga policisti pozvali na predajo. Česnik je takoj dvignil roke in se brez upiranja predal, pri sebi ni imel orožja.
Septembra istega leta se je v Kopru začelo sojenje Viktorju Česniku. Obtožnica mu je očitala umor iz brezobzirnega maščevanja, ker naj bi ga Branko Jojić obremenil s trgovino z razstrelivom, za kar je bil le nekaj dni pred umorom na koprskem sodišču obsojen na osem mesecev pogojnega zapora.
| Grožnje obtožencu in tudi svojcem umorjenega Po umoru Branka Jojića je eden od sorodnikov glasno napovedal, da se bodo za smrt maščevali. Zaradi te izjave je bil kaznovan, posledica maščevalnih napovedi pa je bilo tudi močno zastraženo sojenje storilcu Česniku. Toda grožnje je prav tako prejel eden od Jojićevih sorodnikov. Še preden so Česnika aretirali, je dobil anonimno sporočilo z opozorilom, da bodo v primeru, da se temu kaj zgodi, pobili njegovo družino. Toda teh groženj policija naj ne bi resno obravnavala, o čemer priča podatek, da je po prijavi omenjenih groženj anonimno pismo na policiji ali kje drugje čudežno izginilo. Zaradi dejstva, da ni bilo skrivnost, da je Jojić bojda kot pomemben informator sodeloval z nekaterimi kriminalisti, imel pa naj bi stike tudi z vidnimi politiki in podjetniki, ter zaradi vrste sumljivih okoliščin okoli motiva in načina njegove usmrtitve med sorodniki tudi po desetih letih prevladuje prepričanje, da je bil Branko Jojić žrtev likvidacije oziroma neraziskane zarote. |
Česnik je to odločno zanikal, branil se je, da se je za dejanje odločil, ker naj bi mu Jojić nenehno grozil in ga izsiljeval za 20.000 evrov. A uspelo mu je zbrati le 150 evrov in 10.000 tolarjev. Poklical je Jojića, ki je določil, da se 18. februarja zvečer dobita v Bull baru. Svojo obrambo je gradil tudi na izgubi spomina, češ da se usodnih trenutkov v Bull baru ne spominja. »Ko je Jojić rekel, da z njim ni zajebancije, in dodal, da sem že tako in tako mrtev, ob tem pa je napovedal, da bo najprej likvidiral brata, mi je počil film.«
Po osmih obravnavnih dneh so Viktorja Česnika na koprskem sodišču obsodili na dvanajst let in pol zapora. Državni tožilec je vztrajal, da je šlo za umor iz maščevalnosti, obramba in obtoženi pa sta vztrajala, da je Česnik klonil pred izsiljevanjem in grožnjami Branka Jojića. Toda obtoženca je obremenila tudi njegova mati, ko je še pred sinovo aretacijo nekemu kriminalistu neprevidno omenila, da ji je sin večkrat omenil, da bo ubil Jojića, če bo obsojen za trgovino z orožjem.
Viktor Česnik je na koncu sojenja zanikal, da bi bil član kriminalne združbe. Trdil je, da je vedno živel le od svojega zaslužka z delom, priznal pa je, da sta se z Jojićem poznala. Dokler ga ta ni začel izsiljevati, je dejal Česnik, med njima ni bilo nobenih zamer.
Predsednik sodnega senata je v obrazložitvi sodbe dejal, da ni nobenega dvoma, da sta se obtoženi in pokojni usodnega večera v Bull baru pogovarjala tudi o sodbi o prometu z orožjem, ki sta jo bila prejela teden dni pred umorom. To potrjuje pisni sklep sodbe, ki so ga našli v lokalu. Kakor koli, obtoženi se je zagovarjal, da so krivi Jojićevi pritiski, in na koncu izrazil obžalovanje, da je žrtvi ukradel nekaj desetletij življenja.
