CELJE – »Hvalabogu, da jaz in senat nismo vaš bog. A kdor koli že to je, upam, da vam ne narekuje takih dejanj, zaradi katerih smo vas obsodili. Zdaj bi morali biti z družino, ob vašem otroku, a to boste najbrž spoznali pozneje,« je sodnica Cvetka Posilovič oštela Nemca Davida Gabriela Kruseja, potem ko ji je ta že uvodoma pojasnil, da ona pač ni njegov bog, zato je ne namerava gledati. V enem najbolj nenavadnih sodnih procesov so Nemcu izrekli 16-mesečno zaporno kazen. Goreč pristaš muslimanske vere je celotno sojenje vzel bolj kot epizodno vlogo v nizkoproračunski komični kriminalki.
Le do novembra
Kruse bo aprila dopolnil 28 let in bo, če bo sodba (ta še ni pravnomočna) obveljala, na prostosti že novembra. Od dogodkov na Škalskem jezeru pri Velenju, ko je z nožem napadel policista Andreja Kanovnika in Matjaža Kovšeta, je minilo osem mesecev, ki jih je prebil v priporu, ta pa se mu šteje v zaporno kazen.
Njegova svoboda bo sicer bolj papirnata, kajti avstrijski preiskovalci so že precej neučakani, saj mu imajo zastaviti veliko vprašanj glede 24 kaznivih dejanj, ki jih je storil na njihovem ozemlju. Toda uradno je Kruse še vedno nekaznovan, kar mu je sodnica štela za edino olajševalno okoliščino. Nemci so namreč sporočili, da so ga zaradi neprištevnosti oprostili obtožb, da za tuje vojske novači sodržavljane, kar je po njihovi zakonodaji zločin.
Lov okoli jezera
»Nimam težav s kaznijo, hvala, vse sem razumel. A ne vem, zakaj mi boste vzeli klešče,« je bil radoveden na Japonskem rojeni mladenič v opravi talibana. Vse orodje in orožje, ki so ga našli v njegovem nahrbtniku (odvrgel ga je med begom pred našimi policisti) so mu namreč zasegli, kar je sicer običajen postopek. Poleg etičnih razlogov gre za bojazen, da bi predmete lahko znova uporabil pri nečednih opravilih. Kaj to pomeni, sta ugotovila predvsem policista Kanovnik in Kovše, ki sta ga 30. julija lani lovila po Škalskem jezeru. Spretni mladec jima je, da bi se izognil legitimiranju, zbežal v vodo in nikakor ni hotel ven. Prej bi prepričala ribe, da priplavajo na breg. Preklel je slovensko, nemško in evropsko policijo, kričal, da bo vse pobil, ker so policisti hudiči, na vrat si je nastavil nož, se zazrl v nebo in nekaj nerazumljivo govoril. »Seveda se nisem nameraval ubiti, nikoli se ne bi. To je bil del strategije. Res pa je, da sem policistom hotel ubežati,« je dejal včeraj.
Opravljal svoje delo
Senat na njegov poskus bega ni gledal kot na pasivno dejanje, saj je z lovskim nožem planil na policista Kanovnika, ki bi jo sicer hudo skupil v trebuh ali prsni kož, če se ne bi nagonsko ubranil. Nato je nad oba znova prilomastil z nožem in tedaj je napadeni Kanovnik moral opozorilno streljati, tudi Kovše je že izvlekel pištolo. A že naslednji hip je bil muslimanski gorečnež spet v vodi. Predal se je šele, ko je na bregu ugledal policijsko marico. Nož je vrgel v vodo in prilezel na obrežje, kjer so ga po 23 minutah lova naposled vklenili.
Andrej Kanovnik ima v postopku status oškodovanca, vendar od Kruseja ne bo ničesar zahteval, saj je policist in takšna je njegova služba. »Tudi jaz sem samo opravljal svoje delo, bog mi je svet,« odgovarja Kruse in se zadovoljno muza ob poslušanju svojega odvetnika Jerneja Mlinariča.
Objektivno neizvedljive grožnje?!
»Oprostiti bi ga morali, nič kaznivega ni storil. Nedopustno je, da je že tako dolgo v priporu. Lahko bi se branil s prostosti, njegova navzočnost ni nujna,« je pojasnjeval Mlinarič, ne vedoč, da bi prisotne s tem prikrajšal za prvovrstni performans, saj njegov varovanec kar rine v fotografske bliskavice, koketira z novinarji in z gestikulacijami daje vedeti, da mu ni veliko mar za delo sodišča.
»Ne morete ga obsoditi za preprečitev uradnega dejanja uradni osebi. Uradne osebe niso odredile nobenega uradnega dejanja, nihče mu ni predočil nobene odredbe, niti poskrbel za prevod in za to, da bi obtoženi tudi vsebinsko razumel, kaj se od njega zahteva. Z njim so komunicirali v polomljeni angleščini. Ni imel niti minimalnega pravnega varstva. Kanovnik in Kovše sta kraj dogodka napak umestila. Če je policiste ozmerjal s hudiči, je to pač njegovo osebno mnenje. In če je rekel, da jih bo vse pobil, gre za objektivno neizvedljivo grožnjo,« je Mlinarič svojemu talibanu namenil vlogo žrtve. In namesto da se zvija po neudobni jetniški postelji, bi se v toplem objemu svojega dekleta lahko grel kar v svoji domovini, kjer bi si spotoma še uredil dokumente in poskrbel za začasno bivališče.
Toda naši organi pregona – kot sklepa odvetnik – nimajo niti kančka posluha za poštene namene mladeniča, ki se je, kar so očitno vsi že malo pozabili, pravzaprav namenil v Bosno, iz verskih razlogov pa nima dokumentov, denarja (sodnih stroškov mu ni treba poravnati) in ne uporablja javnega prevoza, če semkaj seveda ne štejemo vozil slovenskega pravosodnega in notranjega ministrstva.
