KRŠKO – Dolenjih vasi je v Sloveniji šestnajst. Ena izmed njih leži ob cesti iz Krškega proti Artičam in Brežicam. Skrbno urejena vas ne izstopa z ničimer, razen po tem, da njenih nekaj več kot dvesto prebivalcev od petka, 11. julija, lega k nočnemu počitku s strahom. Tistega večera so namreč v njegovi hiši sredi vasi našli ustreljenega 67-letnega gostilničarja Vlada Pinteriča, njegov krvnik pa je še vedno na svobodi. Morilčev motiv in okoliščine smrti za sovaščane, tudi tiste, ki so lastnika pivnice Zvezda poznali zelo dobro, še naprej ostajajo popolna skrivnost.
Temeljit in natančen birt
V zvezi s tem umorom se poraja veliko vprašanj, a policija javnosti še ne more povedati prav dosti: »Intenzivna preiskava suma storitve kaznivega dejanja umora v kraju Dolenja vas pri Krškem še vedno poteka. Verjamemo, da boste razumeli, da podrobnosti s kraja kaznivega dejanja javnosti v tem trenutku ne moremo razkrivati, saj bi s tem lahko škodili kriminalistični preiskavi.«
Zdaj pokojni gostilničar je živel zgledno: vestno, delovno, skromno, urejeno. Skregan ni bil z nikomer.
Od smrti očeta Franca pred desetletji je živel sam, nikoli se ni poročil, potomcev nima. Ne čez njega ne čez gostilniške goste ne najdejo žal besede niti najbližji sosedje. Na Pinteričevem gostilniškem vrtu se nikoli niso glasno prepirali, še manj pretepali. Zrel in resen, kot je bil, se je imel, kot se reče, vedno pod nadzorom. Gostom je stregel sam (le pijačo, hrane ni ponujal), tudi čistil je sam. V svoje zasebne prostore je dovolil le družinskim članom sestre Mihaele Ivanšek, ki stanuje na začetku vasi.
Varuhi kapele iz roda v rod Leta 1887, ko so se Dolenjevaščani lotili prenove svoje na razgledno skalo postavljene baročne Marijine cerkve, so stari kip Matere božje z detetom, da bo še bolj na očeh kot v cerkvi, postavili v kapelico ob cesti. Zgraditi jo je dala gostilničarka Lapuhova. Po drugi svetovni vojni, v svobodi, kot se je rado reklo, si je italijanski lovec, ki je zahajal v posavske revirje, zaželel častitljivo staro Marijo iz kapelice. Plačal bi jo s konvertibilnim denarjem, kar dinar ni bil, in o tej svoji želji, ki najbrž ni izvirala iz jagrove ravno globoke pobožnosti, razpredal v oštariji. Gostilničar Franc Pinterič je o Lahovi nameri opozoril župnika Ivana Vodeba, da je Božjo mater umaknil na varno. Pred sedmimi leti pa je ob 120. obletnici postavitve kapelice Frančev sin Vlado Pinterič sam poskrbel za popolno prenovo. Župnik jo je ob zahvali sovaščanov gostilničarju Vladu blagoslovil na veliki šmaren. |
Daleč naokoli je bilo splošno znano, da Pinterič toči najboljše pivo. Točil je, kot toliko drugih, laško pivo, a njegovo je bilo najbolj svežega okusa – pravijo, da je kakovost dosegal z izjemno čistočo: »Okoli njegovih sodov je bilo vse lekarniško čisto, saj je prav sleherni dan po koncu strežbe temeljito sčistil vse cevke.«
Tudi tisti četrtek, bil je 10. julij, je družba na malem vrtu, postavljenem med vhod v lokal in kapelico, veselo kramljala. Še okrog devetih je bilo živahno, potem so glasovi odhajajočih gostov počasi zamrli. Najpozneje okoli desete, verjetno že malo prej, je Vlado pogasil luči in se, kot vselej, odpravil v notranjost hiše.
Na prosti petek
Petek je bil edini dan v tednu, ko je bila pivnica Zvezda zaprta, Vlado pa si je vzel prosti dan. Običajno je šel po opravkih, na kosilo pa k sestri. Ker v petek brez opravičila ni prišel, na telefonske klice pa se ni oglašal, je sestrino družino, ko so tekle ure negotovosti, vse bolj zaskrbelo. Ker je bila tudi Vladova ključavnica zataknjena, da vrat ni bilo mogoče odpreti, so poklicali policiste, ti pa gasilce PGE Krško, da so malo pred večerno sedmo uro odprli vhodna in notranja vrata »v stanovanjskem objektu, v katerem je bila mrtva oseba«.
Pokopan v Artičah Teden dni po umoru so Vlada Pinteriča pospremili k večnemu počitku na pokopališču v Artičah. Šušlja se, da so med pogrebnimi slovesnostmi del pozornosti nase vlekli neznanci, ki so pozorno motrili žalujoče. Slutijo, da so to bili med množico pomešani kriminalisti v civilnih oblekah. K maši, ki so jo osmi dan od pogreba darovali v artiški cerkvi sv. Duha, jih menda ni bilo več. |
V hiši, so nam povedali Dolenjevaščani, je takoj nasproti vhodnih vrat stranišče za goste, levo pa vodijo vrata v točilnico. Povsem v zadnjem delu pritličnega dela hiše, kjer je z zunanje strani vhod na ograjeno dvorišče, je Vladova spalnica. Sicer je zase zgradil prvo nadstropje, a mu ga še ni uspelo opremiti. Zato je še vedno spal spodaj na koncu pritličja. V pritličju pa je tudi gostilniška shramba, kjer naj bi, gre glas po vasi, umorjenega našli zavitega v plahto. Govori se, da je bilo na kraju umora vse grdo krvavo, najdeni naj bi bili trije tulci nabojev iz pištole. Strelov ni slišal nihče od sosedov.
Ustreljen naj bi bil v glavo, baje naj bi zdravnica rekla, da je bil pokojnik ob najdbi mrtev že okoli pol dneva. Ali je bil v petkovem jutru na pločniku pred gostilno res opažen parkiran avto modre barve, si ne upa nihče reči, da je zanesljivo.
Kaj neki bi bil motiv, da se je morilec znesel nad tako zglednim človekom, kot je bil Vlado Pinterič? Resda vaščani ugibajo, da je morda doma hranil denar, pa bi koga, ki bi zanj vedel, zamikal. A le kako bi kdo kaj izvedel, ko je vendar Vlado veljal za človeka, ki je znal skrivnosti ohraniti samo zase ... Da je resnično znal molčati, dokazuje sicer nepomembna, a vendarle zanimiva podrobnost: prav nihče ne ve, ali je bil formalno že upokojen ali ne.
