NOVO MESTO, LJUBLJANA – »Ves čas je govoril, da te bo znanje vedno rešilo. Na koncu pa njega ubije neznanje. Kakšna ironija.« Tako pravijo najožji sorodniki 61-letnega Vladeta Rokvića, ki je pred dobrimi petimi leti, kot so še vedno prepričani, umrl zaradi nestrokovnega zdravljenja v brežiški bolnišnici.
Vse skupaj se je začelo v začetku leta 2012, ko se je Rokvić po vrnitvi iz domače Bosne in Hercegovine tretjega januarja odpravil v službo v Osnovno šolo Raka, kjer je bil učitelj predmetnega pouka. Tam pa je začutil bolečine v prsnem košu, zaradi česar je še med poukom obiskal osebno zdravnico, ta pa ga je z osebnim avtomobilom odpeljala v brežiško bolnišnico.
Zakaj ravno tja, je zanimalo Rokvićeve domače, saj, kot so nam povedali, se je zaradi nezaupanja v brežiško bolnišnico tej na veliko izogibal. »Če bom kdaj bolan, samo pazite, da ne bom končal v brežiški bolnišnici,« se še spominjajo njegovih besed. No, osebna zdravnica jim je odgovorila, da je raje izbrala Brežice kot denimo Novo mesto, ker ima tam poznanstva in da bodo tam za gospoda bolje poskrbeli.
Po prihodu v bolnišnico so opravili vse potrebne preiskave in ugotovili NSTEMI desne koronarne arterije (gre za posledico nepopolne ali spremenljive zapore arterije, ki srčno mišico preskrbuje z arterijsko krvjo) in ga premestili v Splošno bolnišnico Celje na koronarografijo. Tam so mu vstavili dva BMS-stenta (žilni opornici), Rokvić pa se je že počutil bolje in je razmišljal, kdaj se bo spet vrnil domov oziroma v službo. »Moram v službo, otroci jutri pišejo kontrolke,« je govoril. No, naslednji dan so ga premestili nazaj v Brežice na opazovanje na postinfarktno zdravljenje, pri čemer pa, kot trdijo svojci, je bil ob sprejemu opravljen le EKG brez odvzema troponina. »Mogoče ni imel sreče, ker je bil ravno vikend. V bolnišnici je bilo takrat popolno razsulo,« za nazaj razmišljajo njegovi domači, ki v tožbi dodajajo, da je moral na prosto posteljo čakati več ur na hodniku, osebju pa je potožil tudi, da ni dobil celotne terapije.
Zahtevali premestitev
v Ljubljano
Rokvića so nato dali v sobo, kjer je ležal umirajoči bolnik. Morda je tudi to, kot razmišljajo domači, pri njem povzročilo dodaten stres. Že 6. januarja zvečer je začutil močno bolečino v prsih, čez 10 minut pa mu je, kot piše v tožbi, medicinska sestra prinesla nitrolingual, dežurna zdravnica pa ga ni pregledala niti ni opravila preiskav. Naslednjega dne je preiskava krvi pokazala, da je troponin močno povišan, a zaposleni v brežiški bolnišnici naj ne bi ukrepali. Zvečer tistega dne so domači prejeli iz bolnišnice klic, da je Rokvić doživel srčni zastoj, a da so ga uspešno reanimirali.
Bolnišnica: Zdravljenje bilo v skladu z doktrino V brežiški bolnišnici, kot je razvidno iz odgovora na tožbo, zavračajo očitke o domnevno brezbrižnem in nečloveškem ravnanju s pokojnim Vladetom Rokvićem, ki naj bi na hodniku več ur čakal na prosto posteljo, bil prepuščen samemu sebi in naj ne bi dobil vseh predpisanih terapij. Zagotavljajo, da se njihovo zdravstveno osebje požrtvovalno in z nadpovprečno skrbnostjo posveča slehernemu pacientu, ki se zdravi ali je na opazovanju v omenjeni ustanovi. Rokvića pa v ljubljanski klinični center niso želeli premestiti zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja. Hkrati so se obrnili na Zdravniško zbornico Slovenije, ki je izvedla ekspertni strokovni nadzor, iz katerega izhaja, da je bilo Rokvićevo zdravljenje popolnoma v skladu z veljavno doktrino in sodobnimi evropskimi smernicami zdravljenja bolnikov z NSTEMI, saj je obsegalo ustrezna zdravila in zgodnjo koronarno intervencijo tarčne lezije na DKA, ki je bila odgovorna za aktualno dogajanje. Glede mnenja avstrijskega strokovnjaka pa so opozorili, da se ta ne opredeli do tega, ali je bila za pokojnika, glede na njegovo zdravstveno stanje, premestitev v Ljubljano sploh možna in primerna. »Mnenje, naročeno in pridobljeno s strani tožečih strank za potrebe sestave tožbe in vodenje te pravde, je bilo narejeno več kot dve leti po zdravljenju in smrti pokojnega Vladeta Rokvića. Napisano je le na dveh straneh, večina mnenja predstavlja le povzetek izvidov, opravljenih preiskav in izvedenih terapij v okviru zdravljenja Vladeta Rokvića,« so zapisali in dodali, da bi slepo sledenje točno določenim smernicam in priporočilom, ne da bi zdravstveno osebje imelo pred očmi konkretnega pacienta in njegovo zdravstveno stanje, lahko pomenilo tudi nestrokovno ravnanje z usodnimi posledicami za pacienta. |
Še istega večera, okoli 23. ure, so svojci poklicali brežiško zdravnico, ki je zdravila Rokvića, in zahtevali, naj gospoda čim prej pošljejo v ljubljanski klinični center, »saj so vse okoliščine že kazale, da je prišlo do tromboze stenta in je potrebna urgentna koronarografija«.
»Metali smo se na trepalnice, zdravnica pa nič,« se še danes spominjajo Rokvićevi in še: »Prepričevala nas je, da je možgansko mrtev. Bila je zelo prijazna in nam je rekla, naj se gremo poslovit od njega, da bo umrl. Zdravila ga je, kot da bi imel kronično bolezen, ki se konča s smrtjo, ne pa akutne stvari.«
Huber: Gre za napako
Osmega januarja so nato spet prišli v Brežice in videli, da je bil Rokvić pri zavesti, bil je intubiran in se je pogovarjal s sestro. Ker nikakor niso mogli prepričati zdravnice, naj ga končno odpeljejo v Ljubljano, so sami organizirali helikopter in ekipo za prevoz v prestolnico. Zvečer je bil Rokvić končno sprejet v osrednji slovenski bolnišnici, kjer so opravili koronarografijo in vstavili aortno črpalko. A kljub temu je bilo zanj na žalost že prepozno.
Kot že rečeno, Rokvićevi še vedno verjamejo, da bi ob drugačnem ravnanju zdravnice njihov mož, oče in dedek danes še živel. Zato so se odločili za 161.238,69 evrov vredno tožbo proti brežiški bolnišnici in se oborožili tudi z mnenjem uglednega kardiološkega strokovnjaka, primarija, univ. prof. dr. Kurta Huberja iz Avstrije. Ta je po pregledu medicinske dokumentacije v sklepu nedvoumno zapisal, da so v brežiški bolnišnici storili zdravniško napako.
»Pojav akutne stent tromboze samo nekaj dni po uspešni RCA dilataciji in implantaciji stenta pri NSTEMI je treba oceniti kot usoden. Odlašanje (preprečevanje) takojšnjega transporta tega pacienta v kardiogenem šoku (po inicialno sicer uspešni reanimaciji) z jasnimi (nedvoumnimi) znaki za akutno stent trombozo na intenzivni kardiološki oddelek je pospešilo (pripomoglo) k smrti zaradi odpovedi srca. Pri hitri (urni) premestitvi bi pacient z veliko verjetnostjo preživel,« je ocenil avstrijski strokovnjak.
»Ko je očitek oškodovancev oprt na stališče tako uglednega strokovnjaka, ni zgolj nerazumno, da zdravstvena ustanova svoje odgovornosti – vsaj smiselno – ne prizna. To je tudi neetično, saj poglablja trpljenje pokojnikovih sorodnikov,« pa sklene pooblaščenec tožnikov, odvetnik David Sluga.
