FOTO: V sobi pozabil tri kile kokaina

LJUBLJANA – Po 35. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Po 36. členu je tudi stanovanje nedotakljivo, ta nedotakljivost pa je zagotovljena celo v najeti sobi, v kateri uporabnik upravičeno pričakuje zasebnost. Toda za okrožnimi sodniki se niti višji niso strinjali s 56-letnim Litovcem Mindaugasom Klemunskisom, ki trdi, da so v sobi, ki jo je najel v Ljubljani, nepooblaščene osebe protizakonito opravile hišno preiskavo in prav tako nezakonito v njegovi potovalki odkrile kar 3004,3 grama kokaina. Pravnomočno je tako obsojen na pet let in štiri mesece zapora, čeprav se bo njegov zagovornik Boris Grobelnik z zahtevo za varstvo zakonitosti zagotovo zatekel še na vrhovno sodišče.

Mačkast se je stuširal in odšel

Litovec se je v slovenskem priporu znašel 16. januarja lani, nekaj dni prej pa je z letalom iz Istanbula dopotoval v Slovenijo. Govoril je, da je k nam prišel zato, ker je bil s prijateljem iz Španije po imenu Verginius dogovorjen na Primorskem, da gresta od tam smučat v Italijo. Zato se je s taksijem z Brnika celo odpeljal v Koper in taksistu navdušeno pokazal svojo člansko izkaznico nogometnega kluba Barcelona. Očitno pa iz smučarije ni bilo ničesar, saj se je Klemunskis tri dni pozneje napotil do Ljubljane in tam najel sobo pri zasebnem sobodajalcu Janezu U.

Redko jo je zapuščal, običajno je skočil le v trgovino, da si je nabavil alkohol in hrano, eno noč pa naj bi v sobi popival z dvema Litovcema, ki naj bi ju spoznal pri nas in za katera naj bi vedel povedati le, da se imenujeta Arunas in Virginius.

Sobo bi moral zapustiti 15. januarja do 11. ure, saj so tedaj nanjo že čakali novi najemniki. Ker do te ure ni odšel, so ga poskušali lastniki iz nje zbezati s trkanjem, okrog pol dveh pa jim ni preostalo drugega, kot da vstopijo. Bila je popolnoma razmetana, močno je zaudarjalo po alkoholu, Litovec pa je trdno spal v postelji. Prebudili so ga in od njega zahtevali, naj čim prej odide, kar je po tuširanju ves mačkast tudi storil, vendar je vse svoje stvari pustil v sobi. Janez in njegov sin Tilen sta se lotila čiščenja, v sobi je bilo kar precej praznih steklenic, polita je bila tudi s kavo, rdečo peso in zeljem. Klemunskisove stvari sta naložila v potovalko in vrečke ter vse skupaj odnesla domov.

Ker pa se Litovec ni in ni vrnil, v sobi pa je pustil celo zimski plašč, je Janeza zaskrbelo zanj, zato sta s sinom pobrskala po njegovi potovalki in našla tri sumljive pakete, ki sta jih odnesla na Policijsko postajo Vič. Klemunskis se je do sobe vrnil šele naslednjega dne in na njegovih rokah so tedaj zažvenketale lisice. Že policijski pes je namreč na viški policiji z lajanjem opozoril, da je v paketih droga, to pa je pozneje potrdila še laboratorijska analiza.

Prodali bi
15.000 odmerkov

Litovcu je sodila okrožna kazenska sodnica Barbara Črešnar Debeljak, ki mu ni verjela, da z drogo ni imel opraviti in da sta mu jo morda podtaknila Litovca, s katerima naj bi popival v najeti sobi. Obsodila ga je na več kot pet let zapora, saj je po njenem prepričanju član mednarodne verige tihotapcev drog oziroma kurir, ki bi moral kokain, ki ga je prevzel v Sloveniji, pretihotapiti v katero od zahodnoevropskih držav, morda ravno v Italijo. Precej visoko kazen je sicer obrazložila z besedami, da je bilo droge toliko, da bi jo lahko ob povprečnem odmerku 0,2 grama in ob predpostavki, da je ne bi mešali z drugimi snovmi, preprodajalci prodali 15.000 odmerkov in tako zaslužili 450.000 evrov (povprečna cena enega odmerka je 30 evrov). Zaslužek pa bi bil seveda lahko še večji, če bi kokainu dodali še druge substance.

V pritožbi na okrožno sodbo pa je torej Litovčeva obramba med drugim zatrjevala, da sodba temelji na nezakonito odkritem kokainu, saj sta sobodajalca brez njegovega dovoljenja, vednosti in odsotnosti brkljala po prtljagi. A tudi višja sodna inštanca meni, da dokaz ni bil pridobljen nezakonito oziroma s posegom v najemnikovo ustavno pravico do zasebnosti ali nedotakljivosti stanovanja. Pravici bi bili kršeni le, če bi Janez in Tilen v sobo vstopila in pogledala v torbo pred 15. januarjem do 11. ure, ko se je iztekel čas najema. Ker so 56-letnika iz sobe spravili šele sredi popoldneva, v njej pa je pustil svoje stvari, pač ni mogel več pričakovati pravice do zasebnosti in nedotakljivosti. Ni šlo za nekakšno hišno preiskavo, do katere imajo pravico le policisti in še to z blagoslovom preiskovalnega sodnika, po mnenju višjih sodnikov je bil prav Litovec tisti, ki je kršil najemno pogodbo in sobodajalca nista vstopila v tuje stanovanje, temveč sta le ščitila svojo pravico.

Prav tako ni res, zdaj pravnomočno velja v imenu ljudstva, da jima Mindaugas Klemunskis ni dovolil pogleda v svojo potovalko. Ko ga je namreč Janezu okrog pol dveh popoldne le uspelo zbuditi in se je odpravil pod tuš, ga je še prosil, naj v njegovi potovalki najde brivnik ter mu ga izroči. »To pomeni, da mu je že dovoljeval, da pogleda v njegovo torbo,« je zapisano v sodbi tričlanskega senata ljubljanskega višjega sodišča, ki mu je predsedoval višji sodnik Mitja Šinkovec. Ko pa je po izteku najemne pogodbe odšel iz sobe ter v njej pustil svoje stvari, vključno z odprto potovalko, »pa ni mogel več pričakovati absolutne zasebnosti in je sam dopustil ter privolil, da se poseže v njegovo zasebnost z vpogledom v torbo«.